13. 06. 2024
Na letošnjem državnem prvenstvu do 18 let sem srečal Bogdana Janšo, ki ima z razvojem teniških igralcev in igralk ogromno izkušenj. V času prvenstva sva obdelala nekatere pereče teme slovenskega tenisa. Najprej sva ugotovila, da najbrž TZS še nikoli v zgodovini ni imela na voljo toliko sredstev, ki bi jih lahko vložila v razvoj teniških igralcev in igralk. Verjetno zveza tudi še nikoli do sedaj, ni imela toliko mednarodnih tekmovanj na različnih ravneh in za različne starostne kategorije. Tudi število zaposlenih na zvezi in ekskluzivnost pisarn še nikoli ni bila takšna. Vendar očitno obstaja težava, da navkljub temu, da je zveza v odlični kondiciji, nima ideje kako pomagati teniškim igralcem in igralkam pri njihovem razvoju. Enako velja za klube, ki so prepuščeni sami sebi in imajo v večini velike težave pri delovanju (nizko zanimanje za tekmovalni tenis, veliko individualnih želja staršev, plačilna nedisciplina ipd.). To na žalost velja tudi za velike klube.
Lansko leto je celo zveza organizirala posvete s starši, ki bi ji pomagali najti pravo pot in pripraviti program dela. Seveda to ni obrodilo sadov, saj starši ne vidijo velike slike, ampak jih zanima samo razvoj njihovega otroka. V pogovoru z Nikom Zupančičem, ki je letos kot trener osvojil poljski hokejski naslov s klubom iz Auschwitza, sva govorila o sistemu razvoja športnikov. Opisal je primer, kako se je finska hokejska zveza pred 15 leti lotila razvoja hokejistov. Za 3 dni so v konferenčni center sredi ničesar “zaprli” 150 direktorjev ekip in 150 trenerjev, z nalogo, da pripravijo sistem razvoja hokejistov v prihodnje. Poleg jasne strategije razvoja hokeja, ki se ga morajo držati vsi finski hokejski klubi, je bil eden od rezultatov tega dogodka, da so leta 2022 postali svetovni prvaki.
Seveda je za razvoj potreben denar, vendar ne samo to. Naša zveza ga očitno sedaj ima. Vendar, če bi denar rešil vse težave, potem bi Velika Britanija imela zmagovalca ali vsaj finalista Roland Garrosa ali Wimbledona. Britanska zveza ima 100 miljonov funtov težak budžet.
Na tem mestu je potrebno pokazati na odgovornega, ki tokrat ni direktor zveze. Odgovornost za takšno stanje tenisa je na strokovnem svetu TZS in predvsem predsedniku, ki svet vodi avtoritarno in brez prave razprave. Kot sem že zapisal pred leti, strovni svet še ni sprejel sklepa, kjer bi katerikoli od članov sveta, glasoval proti. Program mladinskih reprezentac je dokument, ki obsega 7 strani (!). Pred 10 leti je bil obsežnejši, bolj vsebinski z jasnimi ukrepi. Na spletni strani nisem našel dokumenta o članskem tenisu, kar je zelo povedno, ker takšnega programa zveza nima. Zveza članske igralce in igralke uporabi za reprezentančne akcije, nekatere po akciji tudi zavrže. Pri tem se kaže, da zvezo skrb in razvoj igralcev in igralk, ki si želijo iz mladinskega v poklicni tenis ne zanima. Imamo peščico poklicno usmerjenih igralcev (Artnak, Rola) in igralk (Zidanšek, Juvan, Erjavec, Hercog, Jakupovič, Radišič, Falkner, Milič, Lovrič). Kdo spremlja te igralca in igralke, kakšen program imajo, koliko sredstev zveza namenja njim. Ali imamo za zgoraj naštetimi skupino mladih, ki so visoko/višje uvrščeni na ITF mladinski lestvici (top 100/200) in imajo ambicijo slediti starejše?
Pri samem delovanju Strokovnega sveta TZS je tudi nekaj formalnih nelogičnosti. Funkcija predsednika je prostovoljna funkcija. Kapetani (mladinskih, DC in BJK) pa so plačana funkcije. V preteklosti je Strokovni svet TZS usmerjal in nadzoroval delo kapetanov in tako je tudi prav, saj je normalno, da je vključena tudi nadzorna funkcija. Trenutno pa Marko Por kot predsednik Strokovnega sveta TZS nadzoruje Marka Pora kot koordinatorja mladinskih reprezentanc (!?).
Da lahko zveza deluje drugače kot naša, sva se razgovorila o tem, kako italijanska teniška zveza pomaga mladim teniškim igralcem igralkam. Oba imava o delu italijanske zveze kar nekaj informacij. Bogdan je opisal zgodbo šestnajstletnega italijanskega igralca, ki je bil po nekaj dobrih nastopih na ITF turnirjih vključen v njihov razvojni program. To pomeni, da skupaj s trenerjem 1 teden na mesec preživita v najbližjem regijskem centru. Kar pomeni 11 tednov na leto. Pred začetkom treningov vsak igralec vedno najprej opravi zdravniški pregled. Sicer pa v tem tednu igralec trenira z drugimi mladimi igralci. V teniške treninge je vključen tudi njegov trener. Na koncu trenažnega tedna trener in igralec dobita poročilo trenerjev, ki so vodili treninge in priporočila za delo v prihodnje. Ko je igralec vključen v sistem italijanske zveze pomeni, da zveza organizira tudi odhode na turnirje. Na turnirjih igralce spremljajo trenerji, ki vodijo tedenske treninge. Včasih igralca na turnirjih spremljajo ti trenerji, ali pa njegov osebni trener. Po vsakem turnirju igralec in trener spet prejmeta poročilo. Najbrž ni potrebno omeniti, da stroške treningov in odhode na turnirje pokriva italijanska teniška zveza. Ker je bil igralec vključen v sistem zveze ima tudi dostop do povabil za ITF mladinske turnirje. To za konkretnega igralca pomeni, da bo dobil povabilo za glavni turnir v Salsomaggiore in kvalifikacije v Milanu.
Seveda se tu pomoč igralcu in trenerju ne konča, ampak se nadaljuje tako, da so trenerji deležni predavanj in vseh materialov, ki jih pripravljajo domači ali tuji teniški ter športni strokovnjaki. Z italijansko zvezo sodeluje Craig O'Shannessy, ki je vodilni podatkovni analitik v svetu tenisa. Lansko leto je italijanskim trenerjem predaval Hrvoje Zmajić in sicer temo: taktični vidik razvoja orožja na osnovni črti. Skratka, Giancarlo Palumbo, tehnični direktor zveze, ve kaj dela s svojo ekipo.
Kako pa izgledajo priprave, ki jih organizira naša zveza. Očiten je velik napredek, saj zveza ne organizira več poldnevnih, ampak celo tridnevne priprave. Vendar so na priprave očitno vabljeni tudi igralci, ki imajo težave s kondicijsko pripravo in zato kakovost teniških treningov po drugem dnevu pri nekaterih igralcih drastično pade. Mogoče pa je razlog za padec, da ob obrokih (npr. kosilo) vodja priprav igralcem ne dovoli, da naročijo ali celo sami kupijo vodo. Razlog za takšno omejitev je, da na računu, ki ga bo vodja predložil zvezi, ne sme biti pijače. Vsebine treningov so klasične: diagonale in točke. Je pa igralec dobil zanimivo navodilo od trenerjev, da naj pri dvojicah, ker igra enoročni bekend, čim več uporablja lob retern. Očitno je, da je trener na pripravah zamudil predavanja, ki jih je imel Louis Cayer leta 2010 in 2011, najbrž največji ekspert za igro dvojic, ki je striktno prepovedal lob v igri dvojic. Seveda naši trenerji in igralci po pripravah niso prejeli poročila ali usmeritev za delo v prihodnje.
Zgodba s priprav je res absurdna in me je spomnila na leto 1994. Tole je poročilo, ki ga kapetan moških reprezentanc pripravil po državnem prvenstvu dečkov do 14 let.
Kapetan moških reprezentanc TZS Samo za interno uporabo!
POROČILO O NASTOPU KANDIDATOV REPREZENTANTOV NA DPP DEČKOV DO 14 LET
V soboto, 4. junija sem si ogledal državno poletno prvenstvo dečkov do 14 let v organizaciji ŽTK Maribor. Glede na dosežene rezultate večjih presenečenj ni bilo, tekmovanje je bilo zelo dobro organizirano in tudi na samo obnašanje igralcev ni bilo pripomb.
Za igralce in njihove trenerje imam nekaj nasvetov v zvezi z igro in tehniko igralcev.
Matej Črešnik (ŠTK Velenje) je nadaljeval z zelo dobro igro z DPP do 16 let. Vse pripombe od zadnjič ostajajo, še enkrat pa bi poudaril dober forhend, veliko rezerve pri servisu in gibanju, ter bolj agresivni igri pri mreži.
Marko Doleček (Branik Maribor) je deloval manj suvereno, kot na dvoranskem prvenstvu. Tudi pri njem vse pomanjkljivosti ostajajo enako izražene. Pri servisu je problematično delo nog (napenjanje loka), prenos teže v udarec in izmah, ki bi moral biti pri različnih servisih točno določen (spin, slajz). Pri forhend napadu prenos teže oz. skok z leve na levo ni vedno primeren, zato ga je potrebno naučiti tudi druge načine. Še vedno je nujen programiran kondicijski trening - agilnost (footing), vzdržljivost, hitrost. Zelo dober občutek za žogo in igro.
Matic Šulin (Soča Ljubljana) na tehničnem področju nima večjih težav. Pri forhendu bi lahko več udarcev odigral v odprtem položaju. Pri tem udarcu je problematična prevelika rotacija (spin) pri žogah, kjer napada ali zaključuje. V igri ima težave s prilagajanjem, ko nasprotnik menja ritem igre. Zaradi težav pri zadrževanju optimalnega tekmovalnega razpoloženja ima v igri veliko nihanj. Veliko točk izgublja v seriji - več točk zapored!
Jaka Gorišek (Triglav Kranj) je prikazal največji napredek od dvoranskega prvenstva. Forhend še vedno ostaja zelo učinkovit udarec. Popravil je retern, posebej bekend. Pri servisu bi bil lahko odmor med prvim in drugim delom udarca daljši - problem prestopa z nogo.
mag. Aleš Filipčič
Kapetan moških reprezentanc TZS
Ljubljana, 6.6.1994
Opomba: Imena in priimke igralcev v poročilu sem ohranil, glede na to, da gre sedaj za odrasle osebe in niso več aktivni v tenisu. Je pa poročilo droben primer starih praks.
Potem sva se razgovorila o tekmovanjih in o tem, da na turnirje naši igralci in igralke odhajajo večino sami s starši ali s svojim trenerjem. Vse to s seboj prinese številne težave in po nepotrebnem zvišuje stroške, po drugi strani pa ne prinese igralcem in igralkam neke dodane vrednosti. Spomnila sva se projekta »100« iz leta 1998, ko je takratni Strokovni svet TZS pripravil program mednarodnih tekmovanj za 14, 16 in 18 letnike. V vsaki kategoriji je bilo izbranih od 8 do 18 tekmovanj, ki so se jih lahko udeležili teniški igralci in igralke z dovolj visokim renkingom. Kapetana TZS sta organizirala potovanja, določila trenerje in igralce-ke, pripravila stroškovnike itd. Projekt se je imenoval »100« zato, ker so starši prispevali 100 nemških mark za posamezen turnir. Vse ostale stroške je pokrila TZS (tudi napitke in napenjanje). Trenerji, ki so igralce in igralke spremljali so morali pripraviti poročilo o nastopih, tekmecih...
Bogdan je dodal še nekaj svojih izkušenj s projektom »100«. Igralci in igralke letnikov 1986 in še posebej 1987 so v tistem obdobju odigrali med 15 in 18 mednarodnih turnirjev letno in to v generaciji, iz katere izhajajo ATP in WTA top 10. igralci-ke in osvajalci Grand Slamov in drugih turnirjev, kot so Djoković, Fognini, Ivanović, Errani, Peer, Mirza, Hlavačkova, Azarenka, Golovin in drugi. Kar je še bolj pomembno, pa je, da so naše igralke in igralci, ves čas imeli možnost trenirati in sparingirati, se družiti z omenjenimi igralci in igrakami. Z njimi so živeli in se družili na mladinskem “touru”. To se je po Bogdanovem mnenju kasneje tudi rezultiralo v tem, da je slovenska reprezentanca deklet do 18 let osvojila evropski ekipni naslov, medtem ko so pri fantih zmagali Srbi, z Đokovićem na čelu. Bogdan nadaljuje: "Iz stališča trenerja, pa lahko na podlagi osebnih izkušenj povem, da je bil vsak teden preživet na “touru” s temi igralci in igralkami in še posebej njihovimi trenerji, prava zakladnica pridobivanja izkušenj, izmenjave mnenj in pogledov na razvoj tenisa. To so stvari, ki jih lahko pridobiš le tam in nikjer drugje."
Bogdanov pogled, razmišljanje in izkušnje so popolnoma v nasprotju s trenutno delitvijo sredstev TZS. Strokovni svet TZS le deli denar, torej ima funkcijo bankomata. Takšen način deljenja prikrajša slovenske trenerje in posredno tudi mlade teniške igralce in igralke, da bi si pridobili izkušnje, ki so neprecenljive. Te izkušnje so tudi dokaj trajne, saj ostajajo v slovenskem tenisu. Teniški trenerji svojih znanj, veščin in izkušenj ne prenašajo na eno, ampak več generacij igralcev in igralk. Zato je edina primerna naložba v slovenski tenis, vlaganje v program tekmovanj in treningov. Torej, točno tako kot to počne italijanska teniška zveza.
Na istem državnem prvenstvu sem srečal starša, ki je tudi teniški trener in ima 14 letnega sina. Če ga spremlja na turnir v eno od balkanskih držav so stroški 500 EUR na teden, če je turnir v zahodni Evropi pa 800 EUR na teden. Seveda brez trenerskih dnevnic in izgube dohodka, ker je moral vzeti dopust.
Iz zapisanega je razvidno, da so določene dobre prakse obstajale že pred dvajsetimi leti in, da jih niso nadomestile nove, boljše. V pogovoru z Bogdanom sva prišla tudi do števila igralcev in igralk, ki se resno ukvarjajo s tenisom. Teh je vedno manj, ker odhajajo v tujino (Milič, Suljič, Šeško, Artnak, Križnik, Dimic) ali pa se za mednarodno usmerjen tenis sploh ne odločajo. Pred dvema tednoma sem srečal igralca, ki trenira v tujini in tri tedne preživi tam, en teden doma. Ko je doma, ima težavo v Ljubljani dopoldan dobiti igralca za trening. Rešuje ga mladi igralec, ki manj hodi v šolo. To, da igralci in igralke trenirajo v tujini, je nekaj novega. Analiza poti najboljših slovenskih igralcev in igralk v preteklosti, pokaže da so se razvijali doma. Bilo je nekaj poskusov odhodov v tujino na začetku (Srebotnik, neznani trener s Floride; Pisnik na akademiji Rick Macci), ki pa sta se hitro vrnili domov. Večina zelo uspešnih je ostala doma (Srebotnik, Pisnik, Matevžič, Zidanšek, Juvan, Božič, Tkalec, Žemlja, Kavčič, Bedene) ali pa delala s tujim trenerjem doma (Urh; nekaj časa Kavčič) oziroma se šolala v ZDA (Rola). Sedaj največji upi trenirajo v tujini (Milič, Suljič, Šeško), kar pomeni, da so tudi oni prepoznali, da trenutna situacija, razvoja v domačem okolju, ne omogoča. V tujini si vedno tujec, včasih samo številka, ali pa investicijska priložnost. Mogoče se takšen pristop že izraža v poškodbah nekaterih, ki so lahko posledica preobremenitev.
Koliko slovenskih teniških klubov ima resne programe za teniške igralce in igralke, ki imajo mednarodne cilje ali so na poti k tem ciljem. Mariborska ŽTK in Branik sta imela članske ekipe, ki so bili na poti k profesionalnemu tenisu. Tudi ljubljanski Slovan je združeval tiste, ki so imeli vrhunske cilje in rezultat tega so uspehi Aljaža Bedeneta. Kranjski Triglav je že leta 2004, torej pred prihodom Žemlje in Kavčiča imel solidno ekipo »entry-professionals« v sestavi Ošabnik, Pogačnik, Omerzel, Ogrinc, Knez in Jarc. Sedaj vsega tega ni več, kar se kaže v tem, koliko igralcev in igralk trenira dopoldan, ko so povprečni tenisači v šoli.
V letu 2024, ko imamo največ WTT turnirjev v zgodovini, vendar nimamo domačih potnikov, ki bi z vlakom potovali po Sloveniji. Na tem mestu se je potrebno vrniti nazaj v Italijo, ki ima sicer bistveno večji budžet kot slovenska zveza, ampak to smo zaključili, da denar ni vse. Italijanska zveza svoje bivše igralce in igralke, ki zaključijo kariero, vključi v mladinski razvojni program. Vsi morajo naprej skozi program usposabljanja, ki traja dve leti. Seveda poteka ob delu z mladimi igralci in igralkami. Trenerji dobijo uporabne informacije o medicini in fiziologiji športa, biomehaniki, športnem treniranju, prehrani ipd.
Pred leti je kar nekaj naših igralcev in igralk zaključilo svojo tekmovalno pot. Od vseh se je usposabljanj udeležil le eden. In ta sodeluje z igralko, ki je trenutno uvrščena na 23. mesto na WTA jakostni lestvici. Drugi očitno že vse vedo in se ne morejo naučiti nič novega. Ker še vedno vsak dan nekaj ur preživim na teniškem igrišču, opazujem delo teh bivših igralcev, sedaj mladih trenerjev. Pogosto vidim nekaj zanimivih trenažnih praks: 1) trener cel trening izvede brez niti ene odigrane »žive« žoge, 2) na 3 urnem treningu igralec pred pomembnim turnirjem na koncu treninga odservira 1 košaro (70 servisov), 3) s perspektivnim 14 letnikom trening temelji na diagonalah do nezavesti, 4) trener redno uporablja telefon med odmori (to je čas za analizo in nasvete igralcu), 5) trener občasno zamuja na trening, 6) trener nima ustreznih pripomočkov (kartonasta škatla namesto košare). To je samo nekaj primerov, da ne omenjam neuporabo pristopa razvoja igre skozi igro, povezovanja taktičnih, tehničnih, psiholoških in kondicijskih vsebin, spremljanja obremenitve, notacije tekem, načrtovanja in postavljanja trenažnih ciljev. Torej ne duha ne sluha o pristopih, metodah, tehnologijah, ki bi morale biti del sodobnega teniškega treninga.
Vezano na usposabljanje objavljam mnenje ene od kandidatk na tečaju za trenerje: »Tečaj in nasploh vsebine so se mi zdele odlične. Ena stvar, ki bi jo morda izpostavila je to, da je tečaj malce naporen (3 intenzivni dnevi zapored). Morda bi bilo lažje, če bi se tečaj izvedel v petih vikendih. Tako bi morda bilo malo lažje ostati zbran preko celega tečaja. Ampak vseeno ni bilo prehudo in se je splačalo potruditi. Pred začetkom tečaja sem mislila, da vem že skoraj vse o tenisu, saj sem bila tekmovalka več let. A ko sem spoznala, kako je poučevanje drugačno od igranja tenisa, sem ugotovila, da se moram še ogromno naučiti. :)«
Zakaj je pomembna ta objava? Ker v večini razvitih držav povezujejo usposabljanje trenerjev in razvoj teniških igralcev in igralk. Torej sistem usposabljanja trenerjev je podpora sistemu razvoju igralcev in igralk in obratno. Sistem usposabljanja ima jasno razdelane cilje, kompetence, vsebine, učne dosežke in drugo. Bistveno bolj zapleten sistem dolgoročnega razvoja teniških igralcev in igralk je predstavljen na 7 straneh.
Kam vse to pelje, ne vem. Očitno je, da zveza trenutno ni deležnik v dolgoročnem razvoju teniških igralcev in igralk. To kaže tudi zavihek na spletni strani »O nas«, kjer med kontakti ni niti ene službe/osebe, ki bi operativno skrbela za tekmovalni tenis. V slovenskem tenisu so bili vedno vzponi in padci, zlate generacije, odmevni uspehi in slabi dosežki, vendar je po mojem mnenju vedno obstajala rešitev. Če je zveza delala slabše, potem so vlogo v razvoju sprejeli klubi. Teniških klubov, ki bi res usmerjeno, kakovostno in sistematično delali s skupino igralcev in igralk ni, oziroma izginjajo. Vedno več klubov deluje na osnovi »delikatesne« ponudbe, ponujajo samo dele storitev (skupinski trening, koriščenje igrišč, možnost prijavljanja), ostale trenažne aktivnosti starši najdejo na trgu (individualni, kondicijski trening). Slovenski klubski tenis gre očitno po poti nemškega, ki je že pred 15 leti imel samo dve kategoriji mladih teniških igralcev in igralk: 1) »hobi« igralci-ke, ki so trenirali dvakrat, največ trikrat tedensko in niso obiskovali tekmovanj, 2) individualne projekte za enega igralca ali igralko. Če se ozremo na našo smučarijo, lahko ugotovimo, da tam individualni projekti (z izjemo Tine Maze), ne prinašajo rezultatov.
Z Bogdanom sva zaključila, da je edina rešitev začeti razvojni program od začetka (začeti načrtno delo v kategoriji 8 do 11 let), ali pa poskusiti z drugačnim pristopom z generacijo 2008 in 2009, kjer je nekaj nadarjenih igralcev in igralk, ki imajo potencial in bi si zaslužilo podporo zveze. Tu pa se pojavi težava, ki jo je v zelo znanem pregovoru omenjal slavni Albert Einstein: »We cannot solve our problems with the same thinking we used to create them."