12. 04. 2025
Moram priznati, da so me od zadnje kolumne, ki sem jo napisal v božičnem času, nekajkrat zasrbeli prsti. Od konca decembra 2024 so se zgodili številni zanimivi dogodki, na dan so prišle različne preverjene in nepreverjene informacije. Še več stvari se ni zgodilo, pa bi se morale. Predvsem, pa so se v tem času pojavila številna vprašanja. Vsa ta vprašanja bi si zaslužila, da dobijo ustrezne odgovore. Naj naštejem vsaj nekatera. Zakaj je Andrej Slapar zaključil mandat predčasno? Zakaj je moral oditi "najuspešnejši" direktor zveze? Kako še vedno ni jasno, kakšno je finančno stanje zveze? Ali je bila direktorska plača res tako visoka, kot proračun mladinskih reprezentanc? Kam je izginil denar od povabil za WTT tekmovanja? Ali je bil proračunski denar porabljen za prave namene? Kaj je v prvih 100 dneh delovanja naredil strokovni svet zveze? Zakaj kapetan BJK ekipe ni postal Blaž Kavčič? In ne nazadnje kakšna kakšna je vloga podpredsednika zveze Mirana Kraševca, ter kako bo zvezo vodil novi predsednik mag. Damjan Kralj?
Če bi bil kompetenten za finance in računovodstvo potem bi se ukvarjal z zgoraj naštetimi vprašanji. Ker nisem, se bom v tej kolumni posvetil strokovnim temam. S financami zveze bi se morali ukvarjati nadzorniki zveze, ki so za to zadolženi, in klubi, ki so ustanovitelji zveze ter pristojna ministrstva in službe v Republiki Sloveniji.
Tema tokratne kolumne bodo trenerji, točneje vrste trenerjev. Glede na to, da sem v prejšnji kolumni dokazal, da slovenski tekmovalni tenis nazaduje, vzroki zato pa so sistemske narave, bom predstavil eno od možnih rešitev. Po mojem skromnem mnenju je za delovanje sistema pomembno, da so naloge, odgovornosti in kompetence delujočih oseb čim bolj jasne. To pomeni, da pravi ljudje opravljajo prava dela ob pravem času
V Sloveniji imamo od leta 2019, odkar je v veljavi novi zakon o športu, dve stopnji strokovnih delavcev. Prvo in drugo. Ker smo v tenisu prej imeli štiri, smo dvema dodali še tretjo. Tako imamo sedaj tri stopnje: trener tenisa C, B in A (najvišja). Temeljno strokovno usposabljanje trenerjev je osnova za pridobitev osnovnih znanj in veščin. To je dovolj za začetek. Za pravo trenersko delo, pa trenerji potrebuje tudi izkušnje. Za pridobitev le teh, pa je potreben čas. Zato bi za res učinkovito trenersko delo v praksi potrebovali tri vrste teniških trenerjev:
Trenerja mlajših teniških igralcev od 6. do 11. leta bi lahko opredelili kot trenerja v teniški šoli. To sicer ne drži v celoti, pa vendar gre za najbolj pomembna trenerja, saj mora biti kompetenten za osnove - temelje. Zato sem ga poimenoval: "osnovalec". Naj najprej opredelim, kdo ni primeren za to delo. To so bivši tekmovalci, ne glede na raven dosežkov in starost. Kompetentni trenerji (osnovalci) so osebe s poudarjenimi pedagoškimi kompetencami, po možnosti s svojimi otroki, najbolje najstniki, ki razumejo osnove RTR in PAS, ki so dosledni, umirjeni, ki znajo otroke "shecati", ki so še vedno ostali otroci, ki znajo stvari razložiti na enostaven način, ki niso komformisti, ki poznajo in razvijajo svoje metodične postopke in tako dalje. Za "osnovalce" je pomembno, da razumejo, da so najbolj kompetentni za delo z najmlajšimi in da s starejšimi igralci, ne bi bili tako uspešni. Ti trenerji ne silijo v ospredje, ampak v ozadju opravljajo svoje poslanstvo.
Trenerja mladih teniških igralcev od 12. do 18. leta sem poimenoval "razvijalec" To je trener, ki mora imeti številna znanja o taktiki, tehniki, gibalnih in psiholoških sposobnostih, ki razumejo igro, odlično analizira igro, tehniko udarcev ter gibanj, poznati postopke razvoja, ima odlične komunikacijske veščine in odlično razume pubertetnike, ki pozna obdobja dolgoročnega razvoja, ki spremlja igralce na tekmovanjih, ki beleži dogajanja na tekmi, ki razvija koordinacijo, agilnost in hitrost, ki je pozitiven in zna pripraviti celoleten načrt tekmovan in treningov za mladega teniškega igralcaj (oglej si primer) in še kaj bi se našlo. Najbolj pomembno pa je, da je trener treniral vsaj eno skupino igralcev od 10. do 16. leta in pri tem imel v skupini državnega prvaka do 12., 14. ali 16.let ali državnega reprezentanta. Še bolje je, da je trener razvijalec spremljal več uspešnih generacij igralcev od 10. do 16.leta.
Tretja skupina trenerjev so "potovalci". Če smo za prvo skupino trenerjev ocenili, da bivši igralci niso primerni, pa so za to skupino teniških igralcev bivši igralci najbolj kompetentni. Še posebej, če izpolnjujejo naslednji kriterij. Potovati morajo od 25 do 30 tednov na leto. Tukaj pridemo do razkoraka, saj res uspešni vrhunski teniški igralci po 10 ali več letih potovanj, tega ne želijo početi. Mogoče se pa najdejo izjeme. Trenerji "potovalci" morajo biti kompetentni analizirati tekmece, v nulo razumeti strategijo in taktiko teniške igre, sposobni "coachinga", prilagajati se na različne pogoje in situacije, biti odlični psihologi, malo biti tudi manipulatorji, usposobljeni za organizacijo kondicijskih treningov na tekmovanjih, organizacijo potovanj, poiskati najnižjo ceno letalske vozovnice ali hotela, imeti dobre povezave z direktorji turnirjev, drugimi trenerji in igralci, skratka uživati morajo v "ciganskem" načinu življenja. Ponavadi so ti trenerji samski, ali pa vsaj enkrat ločeni, oziroma so na tem, da se ločijo v kratkem.
Sedaj pa še kratek in resen zaključek. Trenerska organizacija TZS je v začetku meseca aprila začela projekt "TUTOR". Cilj projekta je, dvigniti raven trenerskega dela v starostnih kategorijah od 8 do 11 let. Skratka gre za pomoč v obliki tutorstva trenerjem, ki delajo z najboljšimi mladimi igralci in igralkami v mlajših kategorijah. To primeren prvi korak, da opremimo čim več trenerjev "osnovalcev" za delo z mlajšimi teniškimi igralci in s tem posredno povečamo število teniških igralcev z dobrimi osnovami, s katerimi bodo v višjih starostnih kategorijah lahko uspešno delali "razvijalci". Kot sem zapisal na začetku, vsak trener mora na poti dolgoročnega razvoja teniškega igralca prispevati tisto, za kar je najbolj kompetenten. Trenerji, poiščite svojo vlogo.