30. 10. 2024
Tenis je individualni šport, je v devetdesetih letih prešnjega stoletja oznanjal Vinko Gregorc, ki je za svoja sinova zgradil dve teniški dvorani in v Slovenijo pripeljal nekaj zelo kakovostnih čeških tenških trenerjev. Uspehi niso izostali. Igralci, ki so trenirali tam so osvajali državna prvenstva, najbolj znana francoska turnirja do 14 let, Les Petit As v Tarbesu in Ste. Geneviève v Parizu in številne druge turnirje. Skratka Vinkova zgodba je bila v tistem obdobju zelo uspešna. Mnogo bolj uspešna kot si danes sploh lahko predstavljamo. Vendar natančen vpogled v delovanje teniškega centra Soča pokaže, da so bili mladi teniški igralci uspešni tudi zato, ker se je za kratek čas, na enem mestu zgostila kakovost nadarjenih športnikov, ambicioznih staršev in dokaj zdrave tekmovalnosti. Seveda do trenutka, ko so ambiciozni starši začeli preštevati število odigranih žogic in se začeli pritoževati, da jih je drugi igralec odigral več. Sedaj že nekaj časa vemo, kako se zgodba teniškega centra končala.
Predno preidem k bistvu tokratne kolumne, pa še nekaj besed o predsedniku strokovnega sveta TZS, ki je odstopil s položaja, ker mu je zveza odtegnila že obljubljena sredstva. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da sva pred kratkim s predsednikom najvišjega strokovnega organa izmenjala nekaj misli in se prvič po dolgem času v večini stvari tudi strinjala. Presenetilo me je, kako dobro pozna slovenski tenis oziroma delovanje klubov, trenerjev in teniških igralcev in igralk. Ne gre le za podrobnosti o količini, vsebini in intenzivnosti treniranja, pač pa tudi za informacije o finančnih in premoženjskih ozadjih ljudi, ki delujejo v slovenskem tenisu. Torej prvi strokovnjak slovenske teniške zveze zelo dobro pozna dogajanja in trende v našem tenisu in se tudi zaveda, da razvoj ne gre v pravo smer. To pomeni, da težava ni v zavedanju problema, ampak iskanju pravih rešitev. Obstaja tudi možnost, da je za stanje, tukaj mislim na popolno atomizacijo, individualizacijo in odsotnost strokovnih temeljev teniškega razvoja mladih igralcev, kriv prav strokovni organ zveze. Dogaja se to, kar je zelo običajno, če (ne)kdo ali kaj ne dela tistega, kar se od njega pričakuje. Takrat v ta prazen prostor vstopajo novi akterji. V tem primeru ambiciozni starši mladih igralcev ter trenerji, ki so pripravljeni sodelovati pri takšnih individualnih družinskih projektih. In da ne bo pomote, da tukaj prst usmerjam v teniške starše, sploh ne. Njihovo delovanje je pričakovano in logično, imajo želje, imajo sredstva, mislijo, da imajo idejo in želijo svojim otrokom nuditi najbolje. To je popolnoma običajno obnašanje staršev. Na drugi strani imamo zvezo in klube, ki pa morajo delovati širše, za več (vse) teniške igralce in igralke, za celotno teniško skupnost.
Zato bo današnja kolumna namenjena sodelovanju. Sodelovanju, ki ga ga je v našem tenisu vedno manj. Da je slovenski tenis vedno bolj atomiziran (tako kot se to dogaja na drugih področjih družbe), individualiziran in brez upoštevanja osnov dolgoročnega razvoja mladih teniških igralcev, je posledica tudi tega, da se obvestila o reprezentančnih aktivnostih po e-pošti pošilja neposredno staršem in ne klubom in ne teniškim trenerjem. Da se na okroglih mizah o slovenskem tenisu, v katero smer naj bi se razvijal slovenski tenis, namesto teniške trenerje, strokovnjake in vodje klubov, sprašuje starše. In, da financiranje tekmovalnega tenisa poteka na povsem zgrešenih temeljih, saj se nagrajuje posameznike neposredno in ne sodelovanja posameznikov oziroma skupnih aktivnosti (npr. odhodov na mednarodna tekmovanja).
Naj v nadaljevanju navedem še nekaj konkretnih primerov odsotnosti sodelovanja in vstopa staršev na področja za katera niso kompetetni. Zgodba št. 1: Na isti mednarodni turnir, se na isti dan odpravijo štiri vozila, s štirimi očeti in štirimi teniškimi igralkami. Nobeno od štirih igralk ne spremlja teniški trener. Splet okoliščin pripelje do tega, da vse štiri igralke izgubijo na isti dan in karavana štirih vozil se na isti dan vrača nazaj domov. Zgodba št. 2: Dvanajsletna igralka trenira 20 ur tedensko, trenirajo jo 3 teniški in 1 kondicijski trener. Komentar ni potreben. Zgodba št. 3: Teniški oče v dokaj dobro delujočem klubu, z dokaj dobrimi pogoji za trening in dokaj strokovnimi in izkušenimi trenerji, določa vsebino in obseg treninga. Teniška igralka poleg dela znotraj kluba, dela še s trenerjem izven kluba, brez kakršne koli komunikacije med trenerji. Začenja se dogajati, da je mlada teniška igralka zmedena, ker ne ve, koga naj upošteva. Zgodba št. 4: V skupini mladih teniških igralcev, ki enkrat tedensko trenirajo skupaj, samo eden pri osnovnih udarcih uporablja celotno kinetično verigo, vsi ostali igrajo samo z roko. To je odlična pot k poškodbam ali tehnični nekompetetnosti, ko bo treba igrati na polno. Zgodba št. 5: Teniški starši po novem za 12-letnike ne najemajo le trenerja, ampak tudi sparinga, ki je običajno mladi tekmovalec, ki je pravkar končal z nastopanjem na turnirjih. Skratka, profi pristop pri dvanajstih. Zgodba št. 6: Teniški trener z jasno vizijo razvoja, prizna, da se je nehal boriti proti staršem otrok teniških igralcev, ki želijo trenirati veliko v mladih letih. Omogočil jim teniški program, da pri dvanajstih letih trenirajo ogromno. Postavlja se vprašanje: »Kakšne so moralne vrednote in integriteta teniških trenerjev.«
Ker menim, da dodatni komentarji k zgodbam niso potrebni, se vrnimo k sodelovanju. Sredi oktobra sem s tremi predavanji sodeloval na konferenci avstrijskih teniških trenerjev. Ker sem za praktično predstavitev potreboval mlade teniške igralce in igralke so me seznanili s švedskim teniškim trenerjem, ki že dve desetletji deluje v Avstriji. Že prvi vtis je pokazal, da gre z osebo z veliko energije, pozitivnim pristopom in željo po pomoči drugim. Med odmorom za kosilo mi je razložil svojo filozofijo trenerskega dela. Trenutno vodi tri teniške akademije, na Švedskem, v Nemčiji in v Avstriji. Njegova trenerska filozofija je, da zgotovi teniški trening za vsakogar. To pomeni, da njegovi teniški igralci in igralke lahko trenirajo vsak dan, starejši tudi dvakrat dnevno, tenis in kondicijo za primerno ceno. Tako je cena treninga v Avstriji za osemnajstletnega igralca in 12 do 18 urni tedenski program, petsto deset eurov mesečno. Seveda trening poteka v skupini, tudi s štirimi ali več igralci na igrišču, ob uporabi inovativnih organizacijskih oblik, holističnim pristopom, ter pod vodstvom predanih in visoko motiviranih trenerjev. Ker gre za tudi socialno usmerjen program, brez težav pridobi tudi sredstva lokalnih pokroviteljev (pekarne, avtomehanične delavnice in picerije). Na tekmovanja teniški igralci in igralke seveda odhajajo v skupini. Včasih jih na turnir odide tudi 10 ali več. Spremlja jih en trener. Z dobro organizacijo, teniški igralci na turnirjih skrbijo drug za drugega, spremljajo dvoboje, navijajo, delajo notacije in snemajo, skratka sodelujejo. Mimogrede se ob tem spletejo socialne vezi, odgovornost in samostojnost. Naj za konec še dodam, da ne gre za »hobi« igralce in igralke, ker imajo v vseh centrih tudi takšne z dokaj visokim mladinskim ITF renkingom. Več o eni od teniških akademij si lahko ogledate tukaj in preverite ali je takšen način dela vsaj bolj zanimiv kot individualni.
Namenoma sem opisal več različnih zgodb, ki imajo popolnoma drugačne pristope, ki imajo tudi popolnoma drugačna organizacijska in finančna izhodišča. Prve zgodbe temeljijo na dobrih finančnih in materialnih pogojih, individualnem pristopu in običajno tudi visokem obsegu treninga. Druga zgodba pa ima temelje v skupinskem pristopu, ki omogoča individualizacijo in tekmovalnost znotraj skupine ter ima vzdržne finančne zahteve za teniške igralce in igralke. Katera je zgodba o uspehu presodite sami. Obstajajo številni primeri in dokazi o tem.
Na koncu ne smemo pozabiti, da gre za mlade športnike, kjer je socializacija izjemnega pomena in da si razvoja športnikove osebnosti ne moremo zamisliti brez vpliva drugih oseb, ki jih športnik srečuje na svoji poti. Ali kot pravi slovenski pregovor: »Človek se med ljudmi obrusi kakor kamen po svetu.«