Teniški kapitalizem

13. 02. 2011

Ob gledanju filma »Zeitgeist«, duh časa v našem prevodu, ki je neke vrste dokumentarni, propagandni, gverilski film, dobiš občutek, da v tem svetu ni nič naključno. Da so vsi odnosi že vnaprej določeni, da jih nekdo nadzira, mogoče Veliki brat oziroma, če ne on osebno, pa potem vsaj »Velika bratovščina«. Kar v prevodu pomeni, majhno skupinico ljudi in njihovih naslednikov ali somišljenikov, ki so v 2.stoletju po našem štetju pametno ugotovili, da človeštvo potrebuje »vero«, »vodjo« in »vrednote«… Gre za načrt, ki ga so ga včasih imenovali »Stara«, pa potem »Nova zaveza«,in ki ga sedaj mnogi imenujejo »New Order«, kar pomeni eno nacijo, en trg, eno valuto…
 
Kaj ima vse to zveze s tenisom, našim tenisom… Povezave so tesne, če jih razumete, ali poskušate razumeti, še pretesne. Pomenijo to, kar mnogi po svetu in pri nas počnejo že dolgo. Imaš idejo in željo, imaš cilj ter sposobnosti,  imaš nekaj »prostega« denarja in tako lahko prideš do cilja. Vedar tukaj je tisti zaplet, v katerega so se ujeli mnogi poslovneži, ki so na »teniški« posel gledeli zelo tehnicistično.
 
Njihov pogled je bil vezan predvsem na količino denarja, ki so ga vložili v teniški projekt. Višina vložka pri tem ni niti tako pomembna, vložek v višini avta srednjega razreda, trisobnega stanovanja v Ljubljani ali manjše družinske hiše v Mariboru, je jasno določljiv. Vendar finančni vložek ni tisti, ki je odločilen, to dokazujejo mnoge uspešne teniške poti. Mnogo pomembnejši je tisti drugi del vložka, ki ga je mnogo težje ovrednotiti. Kako ovrednotiti »osebni« ali če hočete »čustveni« vložek, kar pomeni večletne sanje in upanje igralca in igralke in vseh okoli njih, ki so si za svoj življenjski cilj zadali uspeti v eni od najbolj tekmovalnih športnih panog, kjer še kako velja Petrovičeva permisa – »Veliko poklicanih, a malo izbranih«. Gre za mnoge trenutke, ko niso razmišljali kaj bo jutri, kako bodo živeli, v tistem trenutku so postavili na tehtnico vse kar imajo (tako kot Boskarol, Akrapovič ali Jakopin).
 
Pogosto se je v tistem trenutku začel njihov vzpon. Do takrat so bili v večini v svojih rezultatih zelo povprečni, potem pa se je odprlo. Vse je šlo navzgor, njihova igra, rezultati, samozaupanje, samopodoba…
 
In v čem je ta razlika, med povprečnostjo in vrhunskostjo? Najprej v nečem, kar mu lahko rečemo »izguba strahu«, to pomeni, da igralca ne skrbi več, kakšne rezultate bo dosegel, pač pa le lastna merila, meje, cilji in vrednote, ki si jih postavlja sam, način kako sam ocenjuje svojo igro, »performance«, trud, »output«… To z drugimi besedami pomeni, da je igralec osredotočen na »TUKAJ« in »ZDAJ«, kjer ni več tako pomembno, kaj se je zgodilo včeraj in kaj se bo zgodilo jutri, ampak samo osredotočenost na sedanji trenutek.
 
Vsa ta duhovnost na prvi pogled nima kakšne tesne povezave s teniškim kapitalizmom, pa vendar je prav ta odločilna. Tenis kot globalni šport, zahteva celega človeka, ne samo del: telo, um, čustva, intelekt, denar… zahteva vse. Za uspeh v tenisu polovičarstvo ni dovolj, zahteva popolno predanost, vse kar imaš in kar lahko uporabiš, da se dokoplješ do uspeha…
 
Zakaj imamo Slovenci težavo uspeti v tenisu? Razlogi so enaki, kot tisti, ki nas omejujejo pri uspehu v poslu. Po raziskavah sodeč, se Slovenci manj odločamo za iskanje in uresničevanje lastnih poslovnih izzivov, enostavno manj tvegamo. Tako kažejo študije. In točno tako je tudi v tenisu! Malo ljudi in družin se odloča za takšno dejavnost. Bistveno manj kot v manj razvitih državah. Zakaj? Je to vprašanje tveganja, iskanja različnih poti, ambicioznosti…?
 
In zopet, kaj ima to opraviti z našimi igralci in igralkami? Tako kot mi vsi, so del družbe, pa vendar imajo drugačno vlogo. So tisti, ki določajo skrajne meje, za njih komfortnost, ugodje, povprečnost… niso dovolj. Oni so tisti, ki morajo določati vrednote, postavljati višje cilje, iskati nove rešitve. To je njihovo poslanstvo.
 
Zato je potrebno, da razumemo njihovo poslanstvo in jim pri tem nudimo kar največjo pomoč in oporo, ne glede na to, da včasih njihova pot izgleda kot njihov osebni »egotrip«… To je samo iluzija, tako kot kapitalizem. In krog je sklenjen, tako v poslu kot tudi tenisu.