05. 05. 2025
V tokratni kolumni pa se posvetimo tenisu kot poslu. Mnogo ljudi, mogoče celo več pri nas kot v tujini, tenis dojema kot velik posel. Pri nas tako razmišljajo mnogi navijači, trenerji, športniki, funkcionarji, ki prihajajo iz manj izpostavljenih športov, tako razmišljajo tudi nekateri teniški navdušenci, starši teniških igralcev in igralk, najemodajalci športnih objektov, ter navsezadnje tako razmišljajo oblikovalci športnih politih na ravni občine, pa naj gre za Ljubljano, Koper ali Jesenice (zadnja občina je izbrana popolnoma naključno, prvi dve, ne).
Ali je tenis res velik posel? Globalno gledano, da. Število teniških privržencev že leta narašča, trenutno jih je že 106 milijonov. Podatki kažejo, da je teniška industrija trenutno vredna 4.9 milijarde usd in bo narasla na skoraj 14 milijard usd do leta 2032. Nagrade na turnirjih velike četverice naraščajo skoraj 10 % na leto. Poslovno in globalno gledano je tenis res velik posel. Tudi glede na vedno višje prijavnine na slovenskih, Tennis Europe in ITF turnirjih. Tematika stroškov povezanih z razvojem mladih teniških igralcev in igralk je pomembna tema, ki bi si zaslužila pozornost v prihodnje.
Sedaj pa osvetlimo poslovni vidik teniških igralcev in igralk? To je tematika in pogost skriti in sanjski motiv teniških staršev. Koliko zaslužijo najboljši teniški igralci in igralke. Zanimivo, da je najbolje plačani teniški igralec Ion Tiriac (1,2 milijarde usd), drugi je Roger Federer (550 mio usd), tretja Serena Williams (320 mio usd), četrti Novak Djoković (250 mio usd) in peti Rafael Nadal (220 mio usd), sledijo Maria Sharapova (220 mio usd), Andre Agassi (175 mio usd), Andy Murray (165 mio usd), Pete Sampras (160 mio usd) in John McEnroe (100 mio usd).
Pri naših teniških igralcih in igralkah je lestvica najbolje plačanih naslednja: 1. Katarina Srebotnik (približno 7 mio usd), 2. Aljaž Bedene (5,1 mio usd), 3. Polona Hercog (4,3 mio usd), 4. Tamara Zidanšek (3,3 mio usd), 5. Kaja Juvan (2,2 mio usd), 6. Blaž Kavčič (2 mio usd), 7. Grega Žemlja (1,2 mio usd), 8. Blaž Rola (1,1 mio usd ), 9. Tina Pisnik (1 mio usd), 10 . Maja Matevžič (0,9 mio usd) in 11. Dalila Jakupovič (0,8 mio usd). Seveda na tej lestvici manjka Mima Jaušovec, ki ima tudi edina zmago na turnirju velike četverice, ampak je žal nastopala v nekem drugem času, ko so bile denarne in druge nagrade, bistveno nižje, zato se Mima ni uvrstila med najboljše plačane.
Kakšen je namen predstavitve teh podatkov? Prvič, predstaviti zaslužke teniških igralcev in igralka ter morebitna njihova vlaganja v tenis. Drugič, ali so zaslužki tako visoki, da omogočajo vlaganje v teniško infrastrukturo. Tretjič, kdo so bili tisti, ki so v samostojni Sloveniji finančno vlagali v tenis?
Tokrat zaradi zgodovinske predstavitve poteka dogodkov začnimo pri tretji točki. Predstavitev vlaganj teniško infrastrukturo, posredno tudi v slovenski tenis, moramo začeti s propadlim teniškim centrom Top Ten Domžale, ki ga je projektiral Alojz Drašler in že tri desetletja propada. Približno istega leta (1989) je kanadski Slovenec zgradil teniško dvorano s štirimi igrišči v Mengšu, ki trenutno deluje kot dvorana za tenisa in badminton, v prihodnje pa lahko postane dvorana za padel. Istočasno se je zgradila teniška dvorana s tremi igrišči v Domžalah, kjer je kot investitor in teniški navdušenec sodeloval tudi Ivan Zidar ter podjetje SCT. Sledila je gradnja dveh teniških dvoran na Dolgem mostu, v kateri je svoja sredstva vložil Vinko Gregorc in s tem podprl razvoj svojih dveh sinov. Po letu 1990 so bili zgrajeni številni teniški objekti, večinoma dvorane, ki so jih financirala znana podjetja, kot so Krka (Otočec), Radenci (Radenska), Rogaška Slatina (hoteli) in Ljubljana (BTC). Kot del podjetniške pobude so se zgradile teniške dvorane Škulj, Breskvar in Benč šport v Ljubljani. Mima Jaušovec je leta zgradila svoj teniški center v Mariboru. TK Triglav Kranj je leta 1998 zgradil dvorano s 3 pokritimi igrišči. ŽTK Maribor ima trenutno na voljo 7 pokritih igrišč, ki so bila zgrajena leta 2004, 2014 in 2022. Na Koroškem je Vinko Hajtnik Murko zgradil teniško dvoranov s spremljajočimi objekti v Slovenj Gradcu, na Brezini Vinko Ogorevc, v Selu pri Žerovnici Franc Žemlja in v Litij je družina Poglajen zgradila dvorano s tremi igrišči, kjer so vedno trenirali uspešni mladi teniški igralci (Nik Razboršek) in igralke (Nastja Kolar). Nekaj let sta bili v prostorih Pop TV na voljo dve teniški igrišči in dve igrišči v Kranjski Gori kot del hotela Korona. V teh dveh objektih se tenis ne igra več. V Portorožu je bil leta 2002 zgrajen teniški stadion v Luciji, kjer so bili organizirani številni mednarodni turnirji in dvoboji. V Murski Soboti, Medvodah (Spin), Ljubljani (Lunder) in v Mariboru (TK Branik) so bile v zadnjih letih zgrajene pokrite teniške dvorane. Tole je bil hiter pregled teniških naložb od leta 1989 dalje. Možno je, da sem kakšno dvorano spregledal. V pregled pa bilo zelo težko vključiti vse finančne vložke v nakupe balonov, s katerimi se v večini pokrivajo teniška igrišča pri nas.
Kot vidimo, v teniško infrastrukturo, vlagajo dobro stoječa podjetja, nekaj posameznikov in klubi, ki so jim pri financiranju projektov pomagale občine, pokrovitelji in fundacija za šport. Kot vidimo je podjetij, klubov in posameznikov, ki bi resno vlagali v slovenski tenis, malo. Zelo malo. Še manj je takšnih, ki vlagajo v tekmovalni tenis. Večina teniških dvoran, ki si zaslužijo to ime (Millenium, Krka, Radenci, Škulj, Breskvar, Benč) so v večini namenjeni ljubiteljskim teniškim igralcem in igralkam. Predvsem Benč in Breskvar sta bila na začetku svojega delovanja usmerjena predvsem v tekmovalni tenis. Sicer pa ima Ljubljana najbrž najbolj klavrno klubsko teniško infrastrukturo v Sloveniji in večina klubov bolj spominja na tovarniške obrate z blatnimi dvorišči, ki so brez ustreznih spremljajočih objektov kot so garderobe, stranišča in klubski prostori.
Predno se lotimo prve in druge točke, moramo omeniti, da so zgoraj navedeni zaslužki naših teniških igralcev in igralk bruto vrednosti, kar pomeni, da ni odštet vsaj davek, ki ga teniški igralec ali igralka plača v državi organizatorki, ter stroški potovanj, namestitve, trenerja, strokovne ekipe in ne nazadnje stroški dolgoročnega razvoja do vrhunske ravni (začetka igranja profesionalnih turnirjev), ki bi jih lahko v Sloveniji v grobem ocenili na 500 do 750 tisoč usd. Poleg tega v navedene zneske niso vključena sredstva pokroviteljev, ki so jih zaradi dobrih osebnih povezav pridobili nekateri (redki) naši teniški igralci in igralke. Mogoče še zanimiv podatek, ki ga je leta 2012 predstavil znani teniški trener Larry Stefanki. Ocenil je, da se mora poklicni teniški igralec biti uvrščen okoli 150. mesta na ATP jakostni lestvici, da pokrije letne stroške potovanj, namestitev, treningov in trenerja.
In kdo se je pri nas lotil tenisa tudi poslovno in s svojim vložkom. Tukaj ne bomo navajali tistih, ki so v projekte vlagali denar podjetij, občinska in/ali klubska sredstva. Osredotočili se bomo na bivše vrhunske teniške igralce in igralke, ki so to naredili pretežno s svojimi finančnimi sredstvi, hkrati pa imeli jasen cilj, delati s tekmovalci in tekmovalkami.
Na žalost jih ni prav veliko. Najprej je to legendarna Mima Jaušovec, ki je leta 1994 skupaj z bratom Zoranom pri Treh ribnikih postavila majhen teniški center, s tremi teniškimi igrišči, od katerih je bilo eno večnamensko in pokrito s fiksno konstrukcijo. V zelo zahtevnem mariborskem okolju, kjer imata preostala dva mestna kluba izjemno nizke cene programov, je bila Mimina odločitev zelo pogumna. Ob pomoči mestnih funkcionarjev je klub deloval dovolj dolgo, da so se pokazali tudi vidni mednarodni dosežki. Predvsem ko gre za razvoj Polone Hercog. Kot mi je znano, mini teniški center v prvotni zasnovi, ne deluje več.
Tudi druga zgodba je ženska. Mama Matevžič je kot bivša uspešna teniška igralka ustanovila svoj teniški klub oziroma šolo že leta 2006. Delovala je na različnih lokacijah po Ljubljani, pozimi največ na Dolgem mostu. Aprila 2021 je s finančnim vložkom v teniška igrišča na Ježici (v tem primeru gre za balon s 3 igrišči) začela z delom v svojem centru. Tudi Majina odločitev je pogumna, v določeni meri celo tvegana. Področje Ježice je namreč del poplavnega območja. Ekipa trenerjev, ki jo vodi, je usmerjena samo v tekmovalni tenis in zato s "svojimi" teniškimi igralci in igralkami že dosegajo vidne uspehe v mlajših kategorijah (do 12 in 14 let). Teniška šola MM ima jasno vizijo dela, temelječo na lastnih tekmovalnih in trenerskih izkušnjah, kakovosti dela ter dobrih pogojih za treniranje. Kljub oviram, ki so del ljubljanskega tenisa (veliko teniških klubov brez prave vsebine, ki se udinjajo ambicioznim staršem), ji za zdaj uspeva ohranjati lasten način dela.
Od bivših teniških igralcev je leta 2016 svojo akademijo ustanovil tudi Grega Žemlja. Grega sicer ni vložil v svoja teniška igrišča ali dvorano, pač pa se je za najem dogovoril s teniškim klubom Triglav Kranj, za katerega je tudi nastopal v preteklosti. Grega je skupaj z Žigo Janškovcem in Iztokom Kukcem na začetku delovanja zbral v Kranju skupino mladih nadarjenih teniških igralcev iz cele Slovenije, ki so vstopali na pot poklicnega tenisa. Zasnova delovanja teniške akademije je v osnovi spominjal na način dela TK Triglav Kranj v prvem desetletju 21. tisočletja. Torej šlo je za povezovanje teniških igralcev na enem mestu, ustvarjanje tekmovalnosti, skupne treninge in tekmovanja in posledično zmanjševanje stroškov. Kot kaže teniška akademija GŽ danes, ne deluje več, vsaj ne v takšni obliki kot na začetku.
Namen kolumne sicer ni, analizirati dela tistih, ki so bili uspešni teniški igralci in igralke ter so se odločili vložiti svoj denar, znanje in čas v slovenski tekmovalni tenis. Cilj kolumne je, opozoriti na stanje v slovenskem tenisu, ki kaže na nizko stopnjo zaupanja v možnosti za uspeh. Kako drugače si lahko razlagamo, da je tako malo bivših teniških igralcev in igralk ostalo v tenisu. Tina Pisnik deluje v ZDA, in sicer kot igralka ter trenerka pickleball. Pri nas trenutno od zgoraj omenjenih, na različnih trenerskih področjih delujeta Aljaž Bedene in Blaž Kavčič, s trenerskim delom pa začenja Blaž Rola. Zato se na koncu postavlja vprašanje: "Kdo bo razvijal naše mlade teniške igralce in igralke in vanje vlagal svoje znanje, izkušnje, tudi čas in denar? Tudi naši mladi teniški igralci in igralke si zaslužijo enako pozornost kot kitajski!
Da ne bom zaključili kolumne s tako temnimi mislimi, pa poglejmo v svetlo prihodnost naložb v teniško infrastrukturo. Letos naj bi se začel graditi atletski center v Šiški in zato bo najbrž prenehal delovati ŽAK Ljubljana (znan kot TC Ljubljana) in Gregor Sok kot eden od najbolj izkušenih trenerjev za dekleta pri nas. Ljubljanska mesta občina ima že nekaj let v načrtu izgradnjo nacionalnega teniškega centra, ki je lahko naslednji gradbeni projekt MOL. Mogoče je to priložnost, za velik posel nekaterih častnih, kompetentnih in visoko moralnih oseb v slovenskem tenisu in širše.
Na koncu pa še odgovor na vprašanje iz naslova. Iz zapisanega izhaja, da v Sloveniji tenisa ne dojemamo kot poslovno priložnost. V veliki meri to velja za tiste, ki so tenisu posvetili velik del življenja, časa, energije ter denarja in od katerih bi, predvsem zaradi poznavanja tenisa, pričakovali, da bodo v tenis vlagali. Očitno tenis pri nas ostaja ljubiteljska dejavnost, s katero se preživlja nekaj študentov, nekaj teniških trenerjev, ki še niso našli "prave" službe in nekaj teniških zanesenjakov, ki imajo res radi tenis.