Tehnično-taktični razvoj v tenisu

Pisalo se je leto 1995, najbrž je bil oktober. Lahko bi sicer preveril točen dan seminarja, ki ga je imel belgijski strokovnjak Ivo van Aken, vendar ne gre za pomemben podatek. Mogoče ni tako znan kot Louis Cayer, Dennis van deer Meer, Machar Reid, James Loehr ali  Heinz Gunthard, ki so predavali pri nas. Vendar je snovalec in začetnik vzpona belgijskega tenisa. Bil je zraven pri razvoju vseh belgijskih teniških igralcev in igralk, zasnoval, zgradil in četrt stoletja je vodil flamski teniški center, ki je v svetovni teniški vrh ali pod njega pripeljal številne uspešne belgijske igralke in igralce. Bil je izvrsten strokovnjak in odličen trener z izjemno široko športno izobrazbo.

Tisto jesen je poleg mnogih tem, predstavil idejo razvoja tenisa skozi igro (ang. game based approach), ki je bila s strani različnih strokovnjakov kasneje predstavljena še mnogokrat. Ideja, ki v svojem bistvu združuje hkraten in celovit razvoj taktike in tehnike v pogojih, ki so blizu igralnim, včasih tudi tekmovalnim. Ideja, ki upošteva, da je tenis šport odprte gibalne zanke (ang. open skill sport), kar pomeni, da se izvedba udarcev spreminja glede na situacijo, taktično namero, cilj udarca, položaj tekmeca idr. Idejo razvoja tenisa skozi igro lahko najbolje opišemo z enim stavkom: forma sledi funkciji (ang. form follows functions). Obratno to pomeni, da poskus ponavljanja vedno popolnoma enakih udarcev kaže na to, da trener ne razume bistva tenisa.

Sedaj pa k vprašanju, zakaj pisati o ideji, ki je stara 30 let. Razlog je preprost. Ker v tenisu še vedno deluje veliko število trenerjev, ki ne razumejo bistva poučevanja in treniranja tenisa. Navkljub temu, da je predavanje »Tenis kot odprta igra« uvrščeno na sam začetek tečaja za trenerje tenisa C, še vedno teniški trenerji svoje treninge izvajajo kot, da je tenis podoben šport kot golf.  Baje po 2 miljonih ali več izvedenih udarcev, golfist izvaja popolnoma enak gib pri udarcu z lesom ali železom 7. Jasno je, da pri golfu žogica vedno miruje in golfist se lahko vedno optimalno postavi, pripravi in nagovori žogico.

Naj opišem nekaj primerov (uspešnice letošnjega poletja), kako se dandanes še vedno kaže nerazumevanje tenisa kot odprte igre pri naših teniških trenerjih (pogosteje so to starejši in »izkušeni« teniški trenerji):

• Primer št. 1: Trener začne poučevanje začetnice srednjih let, tako, da gospa prvi 30 minut sploh ne udari žogice. Tako oba skupaj veselo mahata po zraku osredotočena na izvedbo forhenda. Trener ima v košari mešanico različnih žog, nekaj jih ima tudi že arhivsko vrednost. Žal v košari nima rdečih ali oranžnih žog, ki bi učenki res olajšali prve korake in jo v nekaj minutah pripeljali do izmenjave.
• Primer št. 2: Trener se po 20 odigranih udarcih na mini tenisu, postavi na servisno črto in naslednjih 55 minut dosledno podaja žogice nadarjenemu mlademu igralcu (12-13 let) izmenoma na forhend in bekend. Ko zmanjka žog v košari, igralec hitro pobere žoge, trener pa v tem času opravi nekaj telefonskih pogovorov in preveri dnevne novice in vremensko napoved. Po približno 30 minutah uspešnost udarcev, raven zbranosti in intenzivnost gibanja pri igralcu drastično padejo. Trener tega ne opazi, ampak enako zavzeto podaja žoge levo desno. Po koncu enournega treninga, brez pozdrava odhiti na drugo lokacijo.
• Primer št. 3: Trener izvaja trening z igralko staro približno 16 let ali kakšno leto več. Na treningu nadomešča trenerja, ki je sicer odgovoren za dotično igralko. V 90-minutah se približno polovico časa posveti forhendu. Iz neposredne bližine natančno z roko meče žogice igralki in po izvedenih petih največ desetih udarcih, sledi natančna analiza poti, kota in hitrosti udarca. Analiza in nasveti so res natančni, tako da se mora igralka osredotočiti tudi na položaj kazalca in mezinca na roki. Pri vsem tem je zanimivo, da trenerja ne zanima, kakšen je učinek udarca. Žoge sicer frčijo na vse strani, ampak forhend pa izgleda res zelo lepo! Ko v drugem delu poskušata izvesti nekaj izmejav, se igralkin forhend razpade. Zaradi številnih in natančnih informacij ji nekako ne uspe žogo spraviti v igrišče. Potem se na isti način lotita še bekenda.

Lahko bi opisal še nekaj tako ali še bolj absurdnih primerov, ampak naj ostane še nekaj prostora za rešitve. Kar se tiče rešitev, moram žal ugotoviti, da za nekatere trenerje ni rešitve. Ti bodo ne glede na to, kje, s kom in zakaj bodo delali kot teniški trenerji, delali enako. Najbrž gre za najslabšo možno kombinacijo lenobe, nezainteresiranosti, zaverovanosti vase, popolno odsotnost samorefleksije, visoko mero avtomotiziranosti početja, ki mu sami pravijo teniški trening. Tako so se navadili kot igralci in sedaj to vztrajno ponavljajo.

Rešitev obstaja za tiste druge, teniške trenerji, ki se o svojem delu posvetujejo z drugimi trenerji, koga tudi kaj vprašajo, preberejo kakšen teniški članek, mogoče strokovno knjigo, obiščejo spletno stran ali seminar. Vendar tudi ti potrebujejo eno, in sicer samorefleksijo ali preprosto misel ali razmislek, ali tako kot treniram, res pomagam teniškemu igralcu, da bo igral bolje.

Naj za konec navedem nekaj preprostih nasvetov, kako v svoje treninge vključiti idejo o razvoju tenisa skozi igro:

• Nasvet št. 1: Opazuj in analiziraj igralca, ko igra za točke, še bolje opazuj in analiziraj ga v času tekme. Zabeleži si 3 igralne situacije v katerih je uspešen oziroma 3 igralne situacije kjer ni uspešen. Na ta način si si že oblikoval trenažne cilje za naslednje 3 mesece.
• Nasvet št. 2: Tedensko število treningov razporedi tako, da pokriješ vse pomembne igralne situacije. Še tvoj igralec trenira petkrat tedensko, potem prva dva treninga nameni za delo na igralnih situacijah, kjer igralec ni uspešen. Tri treninge v tednu posvetu razvoju orožij.
• Nasvet št. 3: Razvoja igralnih situacij se loti tako, da takoj po ogrevanju ne začneš z diagonalami, ampak z izbrano igralno situacijo, kjer natančno določi taktično namero in v vajo vključi odločanje igralca. Začneš lahko tudi s podajanjem iz košare, vendar čim prej nadaljuj z odprto igralno situacijo. Pri izvedbi vaj uporabi smiselne tarče.
• Nasvet št. 4: Med treningom stalno analiziraj učinkovitost izvedb igralnih situacij in tudi ustrezno odločanja igralca. Teniškemu igralcu postavljaj vprašanja.
• Nasvet št. 5: Na vsakem treningu med 30% do 50% časa povsveti razvoju servisa, reterna in še 2 udarcev.
• Nasvet št. 6: Na koncu treninga dodaj še psihološki pritisk, torej igro za točke. Naj igralec nekaj 10 minut igra za točke, lahko proti tebi ali drugemu igralcu.

Opisani nasveti sledijo konceptu »peščene ure«. Nič novega, bodo vzkliknili teniški »znalci«, jaz pa odgovarjam z vprašanjem: »Zakaj vaši treningi izgledajo, kot da pripravljate vaše igralce za svetovno prvenstvo v diagonalah.«