06. 06. 2007
To se sprašuje mnogo ljudi in tudi sam menim, da povsem upravičeno. Če bi potegnili črto pod razvoj v zadnjih petnajstih, šestnajstih letih, kaj bi bili rezultati tega obdobja. Če za merilo vzamemo zelo oster mednarodni kriterij, lahko med rezultate uvrstimo: uspehe Katarine Srebotnik, Tine Pisnik in Maje Matevžič, dvoletno domovanje v svetovni skupini v pokalu Federacij, dva prebliska v Davisovem pokalu, nekaj obetavnih mednarodnih rezultatov mladih igralcev v kategorijah od 14 do 18 let. S tem bi bil spisek "pravih" rezultatov zaključen. Žal, to je naš trenutni domet. Da je rezultatov tako malo, me osebno ne moti, zelo pa me žalosti, da nam v teh letih ni uspelo vzpostaviti sistema s katerim bi si povečali možnosti, da bi bilo teh "pravih" rezultatov več. Namen mojega pisanja, ni pogled nazaj, iskanje krivcev za takšno stanje (glede na to, da sem večji del tega obdobja deloval v TZS, bi bil lahko, za nekatere, prvi osumljenec, čeprav nisem bil "decision maker") pač pa pogled naprej. Kaj lahko, kaj moramo storiti, da bomo vzpostavili sistem, ki je po mojem mnenju edino zagotovilo, da bo mednarodno priznanih rezultatov v prihodnje več. Pa ne v bližnji prihodnosti, pač pa v naslednjih dveh, treh generacijah. Toliko časa je namreč potrebno, da se ustvari in gradi rezultat, ki je posledica sistemskega dela. Seveda se na tem mestu postavlja vprašanje, ali tak sistem sploh hočemo? Ali smo ga sposobni ustvariti? Ali imamo zato ustrezne kadrovske, finančne in materialne pogoje? To bo pokazal čas?
Sedaj pa k trem tezam, ki bodo osnova tega razmišljanja.
Ja, sedaj ko smo postavili teze, pa moramo določiti ukrepe, s katerimi bomo sistem naravnali v pravo smer. Tudi pri ukrepih, predlagam tri skupine ukrepov.
A. Kakovostno delo v mlajših kategorijah
To je po mojem mnenju, ključnega pomena, saj pomeni, da gre za "temelje" teniškega sistema. Vsa stvar se začne s kategorijo od 8 do 11 let, kjer je pomembno, da zveza zagotovi čim večjo dostopnost teh tekmovanj vsem igralcem in igralkam. To lahko stori z finančno pomočjo organizatorjem (plačilo sodniških stroškov, žog...) ter posledično z zmanjšanjem prijavnine za najmlajše. Prijavnina za teklmovanja od 8 do 11 let bi morala biti simbolična, vsak mladi nadebudnež pa član TZS, brez plačila članarine. Torej: tukaj se začne in konča množičnost.
V naslednji kategoriji do 12 je potrebno čim več kvalitetnega individualnega dela, ki ga morajo zagotoviti klubi, zveza, starši... Potrebujemo tekmovalni sistem, ki bo omogočal zdravo tekmovalnost. To kar imamo je dobro, predlagam še več tekmovanj v skupinah, več ekipnih tekmovanj ter tekmovanj v igri dvojic ter manj tekmovanj na izpadanje. Nenazadnje, na tem mestu se zavzemam tudi za ukinitev lestvice do 12 let in posredno tudi pravila, ki prvim osmim igralcem-kam omogoča neposreden vstop na turnir brez igranja Round-Robin tekmovanja. Zveza naj v tej kategoriji omogoči udeležbo na izbranih mednarodnih tekmovanj v tujini.
Kategorija do 14 let še vedno sodi v "otroški" tenis, pa vendar, je vsaj pri dekletih, to zelo realna kategorija. Kdor je tukaj v vrhu, ima dobro izhodišče tudi v prihodnje. Naloga zveze v tej kategoriji je organizacija večjega števila dni priprav in treningov ter skupen odhod na najpomembnejša tekmovanja v tej kategoriji.
Od tukaj naprej pa se mora razvoj deklet in fantov ločiti. Dekleta, ki so se dokazala v kategoriji do 14 let, morajo čim prej na pot ITF tekmovanj do 18 let, fantje pa imajo nekoliko več časa. Lahko najprej nastopajo na tekmovanjih Tennis Europe do 16 let in leto ali dve kasneje na ITF turnirjih. Pri tem je najpomebneje, da imajo dekleta, čim prej, ozirama, ko je to mogoče, tudi svojega osebnega trenerja. Fantje so tukaj manj zahtevni, delo v skupini (če je seveda homogena in jo je sploh možno oblikovati) jim v tej starosti ustreza ter omogoča pravo mero tekmovalnosti.
B. Povečanje pozornosti in finančnih sredstev za tenis mladih
Če bi v ta prispevek vključil tudi primerjavo, koliko v tenis mladih vlagajo države, ki so primerljive Sloveniji, bi to na mnoge vplivalo dokaj nemotivacijsko, nekateri pa bi to lahko izkoristili kot izgovor, zakaj nam ne uspe. Ne, tukaj ne bom zapisal nobenih številk. Trenutno menim, da politična "teniška" volja za večjo pozornost in vlaganje v tenis mladih, obstaja. Oziroma jo je več, kot jo je bilo v preteklosti. Konkretni načrti za naslednja tri leta so: povečanje števila dni priprav in treningov TZS, povečanje števila mednarodnih tekmovanj, ki jih bo poleg reprezentančnih nastopov pokrila zveza, povečanje finančnih sredstev za "profije" v okviru projekta sofinanciranja mednarodnih tekmovanj in nenazadnje organizacija mednarodnih tekmovanj (TE, ITF, ATP, WTA) v Sloveniji.
V zvezi s pripravami TZS lahko zapišem, da sem se na lastne oči prepričal, da je stanje v mlajših kategorijah dokaj klavrno. Raven igralcev in igralk v tej kategoriji je v povprečju nižje kot je bilo pred desetimi leti. Zato je potrebno čim prej ukrepati. Predvsem organizirati več skupnih priprav in treningov, spremljati razvoj in napredek mladih igralcev-k in v to aktivno vključiti tudi klubske trenerje. Posebno mesto ima tu tudi udeležba na medmarodnih tekmovanjih. Udeležba na večih mednarodnih tekmovanjih v seriji je del nujnega procesa razvoja igralca. Ta je pomembna iz večih vidkov: ugotoviti dejansko jakost igralcev v mednarodni konkurenci, preveriti sposobnost življenja, učenja in treniranja na "touru" ter posredno tudi izobraževanje naših trenerjev.
Sofinanciranje mednarodnih tekmovanj za "profije" ter mednarodna "razvojna" tekmovanja so bistvena za prehod mladih v profesionalni tenis. Pri tem imajo se posebno težo tekmovanja serije futures in challenger, ki so po analizi ITF-a najbolj pomemben dejavnik uspešnosti države v tenisu (z izjemo Rusije).
C. Stalno izobraževanje, usposabljanje trenerjev ter preverjanje smernic razvoja
Pri razvoju teniškega igralca-ke imamo trenerji pravgotovo posebno mesto in tudi temu primerne naloge in odgovornosti. Navkljub temu, da je bilo na tem področju kar nekaj že narejenega, je potrebno usposabljanje trenerjev še bolj preseliti na teniško igrišče. Ko opazujem naše mlade igralce in igralke, opazim tudi, da je šlo mnogo, preveč znanja priznanih tujih strokovnjakov, ki so obiskali Slovenijo, mimo glav naših trenerjev. Vse preveč je tradicionalnega, formalnega pristopa, nedoslednosti, ozkogledosti in enostranskosti pri treningu mladih. Vsi se moramo zavedati, kako sta pri razvoju igralcev pomembna znanje in izkušnje. Za vse to pa ne bodo poskrbeli drugi, pač pa moramo za to poskrbeti sami. Kar nekaj naših teniških klubov je naredilo velik skok, prav po zaslugi vlaganj v trenerje in s tem posredno tudi v igralce-ke.
Naj zaključim z odgovorm na zastavljeno vprašanje. Kam bo šel slovenski tenis v prihodnje? Šel bo v smeri kamor bomo usmerili sistem razvoja igralcev, tekmovalni sistem sistem registracij, promocije tenisa, v smeri naših razmišljanj in delovanj ter v smeri naših ukrepov in odločitev. Kar bomo v nas tenis vložili (posejali) to bomo tudi čez nekaj let dobili (poželi). Zavedati pa se moramo, da je tenis tudi igra potrpežljivosti ter hitrih in pravih odločitev.