23. 03. 2022
Po letu in pol, ko nisem več vpet v ljubljanski tenis lahko na situacijo tenisa v prestolnici pogledam z druge perspektive. Lahko bi jo opisal kot trojni III (tri črke I). Infrastruktura, individualni projekti in inštitucija. Za analizo ljubljanskega tenisa ni potrebna bolj ali manj pronicljiva strategija, napisana na več straneh, ki ne glede na točnost posnetka stanja, relevantnosti postavljenih ciljev in ukrepov ter širino vključenih akterjev, ne bo prinesla pričakovanega napredka ali preboja ljubljanskega tenisa. Predno nadaljujem, moram na tem mestu priznati, da sem v preteklosti napisal tudi kakšen takšen dokument, pa se ni prav nič spremenilo. Zato lahko zaključim, da strateški dokumenti bržkone ne bodo rešili problemov ljubljanskega tenisa.
Na uspešnost ljubljanskega tenisa se vedno gleda z vidika uspešnosti mariborskega tenisa. Na koncu koncev, se primerja uspešnost desetih ljubljanskih klubov z ŽTK Maribor. Tak pogled je po mojem napačen in zgrešen. Predvsem zato, ker ne upošteva zgodovinskega vidika, obstoječe infrastrukture in položaja tenisa v mestu s perspektive razvoja športa v zadnjih 75 ali celo več letih. Mariborski tenis je bil vedno povezan z razvojem in tudi promocijo mesta. Mariborčani so bili na svoje teniške igralke in igralce vedno zelo ponosni. O tem kako je izgledal in deloval TK Branik Maribor v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, sem že pisal. Da je mesto Maribor močno podprlo, tudi razvoj danes najbolj uspešnega kluba na drugem bregu Drave, pa je tudi znano.
In tako pridemo do prve črke »I« – infrastruktura. Brez tega ni športa na vseh ravneh. Brez telovadnice osnovne šole ni kakovostne športne vzgoje, ni razvoja odbojkarskega ali košarkarskega lokalnega kluba in tudi ni rekreativne dejavnosti. Enako ali še bolj velja za razvoj tenisa. Brez pokrite dvorane ni resne in redne vadbe teniških igralcev, ni teniške šole, ni rekreativcev in ni klubskega bifeja. Infrastruktura je osnova za razvoj. V Ljubljani je stanje na tem področju katastrofalno. Izjeme so lokacije, ki so v zasebni lasti ali pa je dvorano zgradilo post-tranzicijsko podjetje, ki se je uspešno privatiziralo (BTC in Millenium), kot del širše ponudbe in ki bolj ali manj poslujejo na tržnih načelih. Ljubljanski teniški klubi od daleč izgledajo kot industrijske cone ali afriški slumi, z dotrajanimi baloni, neurejeno okolico, majhnimi garderobami in brez skupnega prostora za druženje članov. Mesto Ljubljana v zadnjih 70 letih ni v teniško infrastrukturo vložilo nič. Po eni strani zato, ker na tenis gleda z napačne perspektive in po drugi strani, ker na "lastnih" lokacijah kot sta Tivoli in Kodeljevo, ni možno zgraditi objektov. Pogled na tenis s strani mesta, bi lahko opisal takole: »Tisti, ki delujejo v ljubljanskem tenisu si svojimi aktivnostmi vsako leto napolnijo lastne žepe in jih razvoj tenisa ne zanima«. In drugi pogled, ki izhaja iz prvega: »Teniški trenerji naj si sami, s svojimi vlaganji ustvarijo pogoje za delo«. To kaže primer spodletelega projekta Tomačevo. Seveda sta ob razmišljanji v osnovi napačni in netočni. Če to prenesemo v drug šport, je to podobno, kot da bi SZS pričakovala, da si Robert Hrgota sam zgradil skakalnico, da bo lahko treniral svoje skakalce.
Pogoji za delo ljubljanskih klubov se bodo z začetkom gradnje atletske dvorane v Šiški v naslednjih letih še bistveno poslabšali in »na cesti« bodo ostali številni mlade igralke, igralci in trenerji.
Za zaključek prve črke »I« naj zapišem svoj pogled, v katero smer bi se moral razvijati ljubljanski in tudi slovenski tenis na infrastrukturnem področju. Za rešitev se moramo ozreti v sosednjo Italijo in Avstrijo ali Nemčijo. S pomočjo mesta, zasebnih investitorjev (trenuten model javno zasebnnega partnerstva za tenis ni ustrezen) zgraditi manjše klube, ki bodo s širšo športno in gostinsko ponudbo lahko trajnostjo izvajali svoje aktivnosti in s tem pokrili potrebe tako tekmovalcev, starostnikov, rekreativcev in otrok. Skratka postali bodo »teniška oaza« za druženje in aktivnosti celotne družine.
Druga črka »I« je vezana na individualne projekte, ki jih izvajajo mladi teniški trenerji, najpogosteje bivši tekmovalci. Ti projekti kažejo na ozkogledost samih izvajalcev programov in tudi »lastnikov« klubov, ki jim oddajajo igrišča. Namesto, da bi klubi sami izvajali program, se se zadovoljili samo s polnimi igrišči. Če na ljubljanske individualne projekte pogledamo z zgodovinske perspektive, je ljubljanski tenis trenutno na mestu, kjer je bil zagrebški pred 25 leti. Zagrebški klubi pred 25 leti niso imeli lastnih programov, oddajali so igrišče rekreativcem in ambicioznim staršem mladih teniških igralcev in igralk. Ob tem pa moram zapisati, da so se zagrebški individualni programi bistveno razlikovali od »naših«. Vključevali so celotno oskrbo, od kondicijske do fizioterapevtske. Poleg tega je takrat večina igralcev in igralk lahko trenirala v nacionalnem centru na zagrebškem »velesajmu«, kjer so se združevali, primerjali in tekmovali z drugimi. In tretja pomembna razlika, da zagrebški igralci in igralke niso celotne zime preživeli v balonih in trenirali, ampak kot se za ambiciozne tekmovalce in trenerje spodobi, potovali, tekmovali ter napredovali na jakostnih lestvicah. Mimogrede, nabirali so turnirske izkušnje, osebnostno rasli ter postajali veliko boljši teniški igralci in igralke (ne samo prvaki na treningih). Ljubljanske individualne programe bi lahko opisal tudi kot delikatesne, kjer ambiciozni starši sami izberejo število skupinskih in individualnih treningov. Za konec, pristopa igralcev in trenerjev, vsebine in izvedbe treningov znotraj teh projektov, ne bom komentiral. Zakaj? Ker bi za analizo dela potreboval celotno kolumno.
Tretji »I« pomeni inštitucijo, ki se v določeni meri navezuje na oba prejšnja I-ja. Ko sem leta 1989 postal glavni trener na TK Olimpija Ljubljana so bili v Ljubljani trije klubi z večjim številom tekmovalcev in tekmovalk: TD Slovan Ljubljana, novoustanovljeni Benč šport in TK Olimpija Ljubljana. Vsi trije klubi so imeli svoja zunanja in najeta ali lastna pokrita igrišča (Dolgi most, dvorana BIT ali lastni baloni). Vsaj dva od treh sta imela tudi jasno strukturo delovanja in upravljanja kluba, od upravnega odbora s predsednikom in podpredsedniki, sekretarjem ali direktorjem kluba ter številčnim članstvom ter lastno teniško šolo in klubskim bifejem. Skratka delovali so po enakih načelih kot mariborski TK Branik, tudi z bolj izrazito pomočjo mesta. Od takrat dalje se je v Ljubljani pojavilo vse večje število klubov, ki s(m)o jih ustanavljali teniški trenerji, bivši tekmovalci ali samo podjetniki, ki so želeli svoj del teniške pogače. Noben od teh klubov ni prerasel iz »one man band« kluba v resno institucijo. Celo nasprotno, v zadnjem desetletju prihaja do razgradnje že tako majhnih klubov. V samo delovanje vedno bolj posegajo tudi starši, ki kot financerji želijo nadzorovati in usmerjati svoj denar. S tem se še bolj zabriše meja, med tistim, ki naj bi neodvisno izvajal »strokovno-trenersko« storitev in tistim, ki je deležen športno-teniške storitve (zato sedaj deluje delikatesni sistem). Za razgradnjo klubov in ne graditev inštitucij s(m)o odgovorni vsi: 1) direktorji, lastniki, predsedniki klubov, 2) trenerji in 3) ljubljanska enota za šport. Prvi zato, ker izbirajo najlažjo pot delovanja kluba in s tem tudi pot do denarja, drugi, ker s tem ko odpeljejo igralce in igralke v svoj klub, rušijo že tako krhko klubsko strukturo (enake razgradnje bodo v nekaj letih deležni tudi sami) in tretji, ker financirajo samo programe, ne pomagajo pa klubom ustvariti trajne materialne pogoje za delo.
Za konec pa še pomemben poudarek. Tenis je globalen šport in zato od vseh vpletenih zahteva tudi odprt, dinamičen in širok pogled, tako pri razvoju teniškega igralca, kot tudi ustvarjanju teniške inštitucije, ki lahko omogoča strokovni ekipi in igralcu ali igralki, da razvijejo svoj potencial.
P.s. Uspeti v tenisu, zaprt v vlažnem teniškem balonu na obrobju mesta, bo zelo težko.