06. 10. 2006
Predno navedem razloge, zakaj je kondicijski trening - rak rana slovenskega tenisa, naj naredim kratek uvod.
Ko začnem govoriti ali pisati o kondicijskem treningu, moram razčisititi, kaj sploh treniranje je. Že definicijo zelo posplošimo, lahko zapišemo, da gre za vsako športno ali drugo aktivnost, ki športniku omogoča, da dviguje svoje sposobnosti ter zmožnosti in napreduje v smeri boljših rezultatov. Če izhajam iz te zelo posplošene razlage, moramo ugotoviti naslednje. Zelo težko ločimo učinke posameznih treningov, saj trening usmerjen v povečanje telesne moči posredno vpliva na samopodobo športnika, na njegovo raven samozaupanja, na tehnično izvedbo udarcev, na hitrost gibanja in izvajanja določenih gibanj, na ravnotežje pri udarcih in še in še.
Zato moramo trenerji korenito spremeniti naše razmišljanje o treniranju nasploh in to prenašati tudi na igralke in igralce. Za kakšno razmišljanje sploh gre. Da ne moremo govoriti o teniškem, tehničnem, taktičnem, kondicijskem, psihološkem, regeneracijskem in še mnogih drugih treningih. Vse to je pomembno le za trenerje, da lažje določamo glavne cilje, ki jih želimo doseči. Igralcem pa moramo sporočiti zelo jasno sporočilo: vse to, kar počnejo, je treniranje.
Za uvod še primer dobre prakse iz preteklosti. Od 1989 do 1993 sem z ekipo ducata trenerjev vodil takrat zelo uspešen klub – TK Olimpija Ljubljana. Za tiste čase smo uporabljali, za tenis, dokaj inovativen pristop. Znotraj treninga, ki je trajal 2 uri, smo čas razporedili na skupno ogrevanje, potem pa imeli dve teniški in eno kondicijsko trenažno postajo. Trening sta hkrati izvajala dva trenerja – teniški in kondicijski. Kaj je bilo sporočilo igralcem – prišli so na trening, in znotraj tega izvajali različne vsebine, ki so bile tam zato, da bi postali boljši. In so tudi postali. Iz tega obdobja kluba, se je z igralkami in igralci še dolgo napajal ljubljanski in tudi slovenski tenis. Imena kot so Maja Matevžič, Rok Jarc, Matjaž Jurman, Andraž Jovanovič, Kim Kambič, Ana Škafar, Katja Kovač, Špela Rajh, Tadeja Florjančič, Špela Pipan, Uroš Sever, Gregor Aljančič, Gregor Krušič, Timotej Adamič, Miran Cedilnik, Blaž Jurjec izhajajo iz tega obdobja. In kdo so bili tvorci tega, za tiste čase, drugačnega pristopa. Kot trenerji, so takrat delovali Aleš Golja, Erazem B. Pintar, Gregor Sok, Mojca Manfreda, Andraž Tome, Milan Košnik, Neno Košorok, Aleš Kobav, Tjaša Planinšek... In kar je najbolj pomembno, smo takšen pristop uporabljali tudi v teniški šoli, kjer smo „kondicijsko” trenažno postajo nadomestili z motorično-koordinacijsko.
Sedaj, pa k aktualnemu teniškemu trenutku pri nas. Najprej naj začnem z mojimi opažanji:
Zgoraj navedene ugotovitve so sicer plod subjektivne ocene, pa vendar trdim, da če bi vsak teniški starš preveril navedenih pet postavk, bi pri vsakem igralcu ali igralki vsaj ena trditev bila resnična.
Tukaj pa se lahko oglasijo teniški trenerji, ki se bodo počutili ogročene. Kje pa naj najdemo informacije o kondicijskem treningu, kondicijskega trenerja, prostor za kondicijski trening...
Najprej k informacijam. Če v letu 1996 je imel naš znani kondicijski trener, ki deluje v Nemčiji, Stane Pintar – Pinč odlično predavanje o tem. Sledila so predavanja naših in tujih trenerjev, ki so posredno ali neposredno govorili o tem. To so bili: Ivo van Aken, Machar Reid, Miloš Mesec, Srečo Završki, Srdjan Djordevič...
In na koncu moramo omeniti projekt, ki smo ga v okviru TZS, izvedli v tekmovalni sezoni 2003/2004. Šlo je za projekt Svetovanja na področju kondicijskega treninga, ki ga je izvajal dr. Nejc Šarabon, koordiniral, pa prof. Srečo Završki. Vsi teniški in kondicijski trenerji, takratnih najboljših teniških igralk in igralcev, so bili povabljeni k sodelovanju. Projekt, v katerega je TZS ob pomoči ministrstva in Inštituta za šport, vložila dober milijon tolarjev, je potekal v obliki predavanja, predstavitev in delavnic. Predstavljen je bil model, ki je bil že leto prej, v podobni obliki preverjen v TK Triglav Kranj. V ta namen, smo za igralce in igralke, na Otočcu organizirali posebne tematske priprave. Trenerji so se morali akitvno vključiti v izvedbo. Pripraviti so morali načrte, programe, voditi dnevnik treniranja... Poleg denarja, je bilo vloženega tudi veliko truda, tako na eni kot drugi strani. In kakšni so bili rezultati, kakšen je bil učinek. Na začetku se je aktivnosti udeleževalo okrog 15 trenerjev, po mesecu ali dveh, le še trije ali štirje, na koncu, pa je ostal le eden. Zato v prihodnjem letu nismo mogli prepričati financerjev, da bi s projektom nadaljevali.
Glede kondicijskih trenerjev, ne bi smel biti problem, saj na Fakuleti za šport že skoraj desetljetje poteka izobraževanje pri izbirnem predmetu - kondicijsko treniranje. Poleg tega, pa je na tem področju literature, dvd-jev in drugih virov ogromno. Lahko bi dejali, da skrivnosti, kako razviti moč, ni več. Metode so znane in neštetokrat preizkušene. Samo poiskati in uporabiti jih je treba.
Kaj pa problem prostora. Tudi to je rešljivo. Kot sem zapisal na začetku, naj bo trening, trening, ne glede na to, kakšna je vsebina. Zato veliko kondicijskih vsebin, lahko, in moramo narediti na teniškem igrišču. Potrebujemo le nekaj rekvizitov in iznajdljivosti. Fitnes center, pa ima tako ali tako že vsaka vas.
Tako je na koncu žogica na strani teniških trenerjev, ki bodo spremenili način razmišljanja in delovanja, starši, ki bodo zahtevali drugačne, bolj celovite in usklajene programe. Na koncu pa se bo vse to pozitivno pokazalo pri igralkah in igralcih. To pa bi moral biti naš glavni cilj.