26. 03. 2015
Pred nekaj dnevi sem na teniških igriščih srečal teniška sopotnico iz mladosti, ki se je pohvalila, da je prebrala vse moje kolumne in da bi si želela prebrati še katero. Najbrž je to eden od dobrih razlogov, da jih ustrežem in strnem nekaj misli v smiselno celoto. Tematike o kateri bi lahko pisal tako na ravni kluba, zveze, države, družbe nikoli ne zmanjka. Tudi tokrat ne.
Tisto kar je v zadnjem času pogosto tema trenerskih razgovorov je težava pri delu z našimi mladimi igralci in igralkami. Veliko trenerjev pri nas ugotavlja, da imajo težave pri delu s sicer sposobnimi, nadarjenimi in tudi že dokaj uspešnimi mladimi igralci in igralkami. Najpogostje se težave nanašajo na premalo odgovornosti, odsotnost notranje motivacije, popolno vodljivost, brezciljnost, premajhno lastno angažiranost, za športnika nerazumljive življenjske prioritete, neprimeren odnos do trenerjev, soigralcev-k, skratkta za popolnoma nov sistem življenskih vrednot, kot so ga imele prejšnje generacije športnikov.
Vsem trenerjem je jasno, da je ravno sistem vrednot tisti, ki loči povprečnega športnika od izjemnega. V to smo se lahko mnogokrat prepričali v letošnji zimi in predvsem v zadnjih tednih, ko smo lahko spremljali nastope Tine Maze, Petra Prevca, Jakova Faka, Žana Koširja in Filipa Flisarja. Kaj poleg tega, da gre za izjemno uspešno športnico in športnike, povezuje oziroma krasi naštete. Predvsem, da so v celoti prevzeli odgovornost za svoj športni razvoj.
Tako je Tina v letu 2008, ko je sicer še vedno veljala za zelo nadarjeno smučarko in je do takrat brezplačno« trenirala v okviru SZS, skupaj z Andreo Massijem ustanovila Team to Amaze. O nadaljevanju zgodbe Tinine ekipe ni potrebno izgubljati besed.
Peter Prvec še vedno deluje v varnem okolju SZS, pa vendar se je potrebno spomniti, da so se skakalci v juniju 2013 odločno postavili po robu zvezi in zahtevali izplačilo nagrad in tudi kadrovske spremembe. Iz številnih intervjujev, ki smo jih lahko spremljali, daje Peter občutek, da popolnoma ve kaj hoče in, da je močno vključen v trenažnem procesu.
Jakov Fak je zamenjal državljanstvo zaradi boljših pogojev v slovenski biatlonski reprezentaci, s katero je treniral še ko je bil Hrvat. Eden od pomembnih razlogov je bil tudi njegov takratni trener Uroš Velepec, s katerim sva med drugim skupaj obračala salte« v gimnastični dvorani FŠ. Odlično sodelovanje je prineslo številne uspehe, potem pa se je v lanskem letu tudi končalo. Najprej malo bolj na glas in vsem na očeh, nato pa bolj potiho, je na Jakovo zahtevo postal njegov trener Tomaš Kos. Priznati moramo, da je menjava trenerja Jakova dvignila v biatlonske višave.
O zadnjih dveh špornikih in njihovi odgovornosti za lasten športni razvoj, sploh ni potrebno pisati na dolgo in široko. Filip Flisar in Žan Košir sta one man band«, saj večino nalog opravita sama. Tako sta športnika, trenerja, športna psihologa, svetovalca za prehrano, šoferja, PR strokovnjaka v eni osebi. Žan je celo izjavil, da drugim trenerjem ne zaupa in to raje počne kar sam.
Torej imamo v športnikih zime 2015 ogromno dobrih zgledov, kakšne so življenjske vrednote tistih najbolj prestižnih. Pa vendar so tudi dobri zgledi premalo, saj ne odkrijejo na kakšen način pa so ti športniki prišli do takšnega pristopa, razmišljanja in delovanja. Kakšne vzgoje so bili deležni v krogu družine, kluba, zveze, kdo so bile osebe, ki so izoblikovale in pilile njihovo življensko filozofijo.
Na tem mestu si bom moral pomagati z izjavami izjemne antropologinje prof. dr. Vesne Vuk Godina, ki pravi: Vzgajati otroka zato, da bo srečen, je najslabše, kar starši lahko naredijo. Nič ni narobe, če so otroci srečni, ampak to stanje bo slej ko prej minilo. Nato nadaljuje, da vzgoja otrok ni najpomembnejša, ampak je družba, tisti centralni okvir, ki določa, kaj se bo na ravni družine in potem tudi v otrokovem učlovečenju tudi dogajalo. Kolaž idej, misli, razmišljanj, preučevanj in znanstvenih dejstev o pretekli in današnji družbi v družbenem sistemu počasi, a premišljeno pripelje na vzgojo. Na to, kakšne so šole, kakšni so danes starši in otroci in kdo stoji za vsem tem. Družina je najpomembnejši dejavnik celotnega procesa. Vzgoja je eden od dejavnikov in je usmerjena k cilju, da bi na primer ustvarila poštenega otroka.«
Trenutno je družbeni okvir podvržen kapitalistični logiki, katere cilj je otroke vzgojiti v potrošnike. V osebe, ki ne ločijo, kaj je prav in kaj narobe. Ki kimajo navideznim avtoritetam, ki si ne upajo povzdigniti glas, ko vedo, da je nekaj narobe, vendar so raje tiho zaradi svojih majhnih interesov in koristi.
Če res želimo spremeniti življenjske vrednote naših igralcev in igralk moramo najprej prenehati kimati in se postaviti po robu tistim, ki želijo, da smo vsi srečni in zadovoljnji z njihovim delom, odločitvami in razmišljanji.
P.S. Vsaka podobnost s situacijo v slovenskem tenisu je zgolj naključna.