01. 09. 2006
Poleg strokovnega dela na teniških igriščih bomo v okviru svetovalne skupine AFTennis predstavljali svoje poglede, stališča in mnenja, na aktualne, pereče ter zanimive teniške teme.
Naš pogled bo pogosto drugačen, kot misli “teniška” večina, vendar želimo s tem vzpodbuditi tudi druge misleče teniške igralce, igralke, trenerje, starše, klubske funkcionarje…, ki želijo naš teniški voz premikati naprej.
Ker gre za prvo teniško kolumno, je zelo pomembno vprašanje, kje začeti. Na začetku seveda. In to je najpogostejše vprašanje, ki mi ga zastavljajo teniški prijatelji, ljubitelji tenisa, športniki in trenerji iz drugih športov, novinarji, starši ter tudi kakšen privoščljivec se najde med vsemi. Kdaj boste pa imeli igralca med sto na svetu? Zanimivo vprašanje, ni kaj. In tudi odgovori so lahko številni: imamo premalo igralcev, konkurenca je res huda, nimamo pravih talentov, trenerji nimajo dovolj znanja in izkušenj, ni denarja in možnosti, nimamo nacionalnega centra, igralci se prehitro zadovoljijo z rezultati in še in še.
In kakšen je moj odgovor. Zato je potrebno pobrskati po spominu in pogledati nekoliko nazaj. Kateri Slovenec, pa je bil do sedaj najbolje uvrščen na ATP jakostni lestvici. Iztok Božič je bil 3.8.1998 uvrščen na 193. mesto, kar je za okoli sto mest bolje, kot sta uvrstivi Boruta Urha in Marka Tkalca. In kaj je razlog, da te uvrstitve še ni uspelo preseči niti enemu od naslednikov oziroma, če vprašanje obrnemo, zakaj je Iztok prišel tako visoko. Veliko razlogov se skriva v dejstvu, da je takrat veljal za edinega pravega „profija”, kar pomeni, da je imel samo eno in edino opravilo – igranje tenisa. Ni bilo nobenih postranskih opravil, kot je igranje številnih lig, „biznis” v domačem podjetju, „štundanje” starejših dam ali „sparingiranje” z mladinci... Drugič, njegova generacija se je v mladinskih kategorijah prebijala skozi močno, do leta 1991, jugoslovansko konkurenco. In tretjič, navkljub nič kaj zavidljivim telesnim potencialom, je skoraj vse to nadomestil z izredno borbenostjo, nepopustljivostjo ter voljo do zmage.
Kaj je sledilo generaciji igralcev rojenih 1971 in 1972? Zelo obetavni štirje mladi igralci, ki so leta 1993 osvojili 2. mesto na svetovnem prvenstvu do 14. let (Miha Gregorc, Andrej Kraševec in Tomaž Berendijaš; četrti Gregor Krušič, je leto dni starejši). Takrat je slovenski tenis (zveza, klubi, starši) imel priložnost, da te fante popelje visoko. Vsi so bili zelo visoko uvrščeni na ITF jakostni lestvici (top 10) in imeli odlično izhodišče za vstop v vrhunski moški tenis. Tenis, ki so ga igrali je obetal, imeli so dobre pogoje za delo in tudi finančnih težav v glavnem ni bilo. Pri tej generaciji je pomembno vlogo odigralo veliko število skupnih akcij zveze ter za tiste čase odlično delo trenerjev, ki so delovali v okviru TC Dolgi most, ki ga je strokovno vodil Miro Špalek, organizacijsko in finančno, pa lastnik Vinko Gregorc. Vse je potekalo v pravo smer, dokler niso „teniški očetje” izgubili kompas, pričeli šteti in primerjati število udarcev, ki jih je na treningu izvedel njihov sin, iskali rešitve in nasvete pri različnih teniških trenerjih in kvazi trenerjih. Vse to dogajanje je s pridom izkoristil poslovnež, ki je sredi gozda postavil teniški center na podobnih temeljih, s slovaškim trenerjem. V tem času je na plano že prihajala naslednja generacija, ki je osvojila 6. mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu do 16 let. Poleg Andreja Kračmana sta bila uspešna tudi Matjaž Jurman in Andraž Jovanovič. Leto starejši, je bil izredno uspešen Gašper Martinjak, ki je leta 1997 osvojil drugo mesto na evropskem posamičnem prvenstvu do 16 let. Slednji je do konca kariere, ki jo končal odločno prezgodaj, treniral v TC Dolgi most, večinoma pod češkim vodstvom. Ostali pa so se iz ljubljanskega TC College Bombač razkropili po drugih klubih. Omembe vredne mednarodne uspehe je kot mladinec nanizal še Matija Zgaga, ki pa je kasneje odšel na študij v ZDA.
In sadaj še aktualni trenutek, Grega Žemlja je 345., Luka Gregorc 458. na ATP jakostni lestvic (5.9.2006), ostali bolj zadaj. Glede na to, da sta še v rosnih letih, imata še čas, da gresta višje.
Pa vendar, kaj se lahko iz tega zgodovinskega preseka naučimo. Ali lahko odgovorim na zgoraj postavljeno vprašanje?
Prvič, vsi večji uspehi so se pri moških, pa tudi pri ženskah (generacija Srebotnik, Pisnik, Matevžič), zgodili, ko smo imeli v igri močno generacijo (vsaj) treh igralcev.
Drugič, večini igralcev je spodrsnilo na stopnici, ki se ji reče „profesionalni” pristop. Če te stopnice na premagaš, si za vedno zapreš pot navzgor.
Tretjič, ko bomo trenerji pričeli poleg teniških udarcev, razvijati ljudi, samostojne, drugače misleče in močne osebnosti, bo možnosti za uspeh, tudi v moškem tenisu več.
P.s. Na koncu pa še nekaj o turnirju Iskratel Challenger, ki je potekal v začetku septembra v Kranju. Dobro organiziran turnir, z dobro igralsko zasedbo in veliko odličnimi dvoboji. A kaj, ko smo Slovenci, z navijanjem dokazali, da tenisa še zdaleč ne razumemo. Prav zanima me, kaj bi Grega v drugem kolu, naredil ob iskreni podpori litijskih navijačev?