30. 07. 2007
Od objave prejšnje kolumne je minilo več kot tri mesece. Očitno je, da je v tem dolgem premoru, nekaj povezanosti z realnostjo. Tudi v realnosti se pri nas pri tem skoku ali koraku v „profi” tenis, na nek način zatakne, oziroma nadarjeni in obetavni mladi igralci in igralke obstanejo v svojem teniškem razvoju. Zakaj je ta prepreka, ki so jo pri nas preskočila le tri dekleta, za mnoge previsoka, je sicer težko odgovoriti z enostavnim in enoznačnim odgovorom. Pa vendar poskusimo združiti pozitivne izkušnje tistih, ki jim je to uspelo ter opozoriti na mnoge pasti v katere so se ujeli nekateri.
Najprej je potrebno omeniti ustrezen način razmišljanja, ki je pri razvoju igralcev najpomembnejši. Izhodišča, ki jih je potrebno upoštevati pri razvoju igralcev so:
Jasno je, da so za „pravi” način razmišljanja odgovorni predvsem trenerji, ki na nek način tudi svetujejo staršem, ki so odgovorni za razvoj svojih otrok.
To je bil kratek teoretični uvod, sedaj pa k dosedanjim izkušnjam pri skoku v „profi” tenis. Kot sem zapisal se je največ igralcev in igralk zataknilo pri tem skoku. Najpomembnejši vzrok za neuspeh je prav gotovo neustrezen način razmišljanja. Mnogi starši so pri tem lahka tarča mnogih „znalcev”, ki jim prodajajo takšne in drugačne resnice in hitre formule za uspeh. Zato njihova pot vodi malo levo, pa desno, pa v krogu nazaj in tako počasi in vztrajno v napačno smer. Zelo nazoren primer takšnega ravnanja je recimo primer igralca, ki se je v enem letu ravnal po navodilih treh „strokovnjakov”. Prvi mu je svetoval, naj pri osemnajstih, eno leto samo trenira. Drugi mu je naredil obetaven turnirski načrt z 9 sateliti (torej približno 9 mesecev tekmovanj). In zadnji mu je zagotovil, da je igranje mladinskih ITF turnirjev, edina prava pot. Jasno je, da je resnica nekje vmes. Pri teh letih je potreben tako trening, kot turnirji v svoji starostni kategoriji in tudi „tipanje” v moškem tenisu. Naslednji tak primer neutreznega načina razmišljanja in naivnosti, je primer igralca, ki je zapustil dobro organiziran teniški center ter odšel na pot z individualnim trenerjem, ki mu je obljubljal sponzorja, potovanja v poslovnem razredu (da bo lahko iztegnil noge) ter druge ugodnosti. Po obetavnem začetku je že po nekaj tednih zmanjkalo žog, ker očitno sponzor ni razumel, da so pri tenisu žoge potrošni material. Naj primer napačnih ramišljanj, zaključim s primerom igralca, katerega oče je v treh letih zamenjal 6 trenerjev. Z nobenim od njih ni bil zadovoljen, ker niso delovali po njegovih navodilih. Z večino trenerjev se je razšel s prepirom in svoje umazano perilo so prali tudi v časopisnih člankih. Problem je bil, da je kot plačnik storitev, želel biti tudi „decision maker”, kar pa v tem poslu ni mogoče, oziroma vsaj ni možno pri teniških odločitvah, ki so in morajo biti stvar trenerja. Trener je tisti, ki mora načrtovati razvoj na igralnem (po starem tehnično-taktičnem), osebnostnem, psihološkem, kondicijskem področju. Pri tem ima vsako obdobje razvoja določene prednostne cilje in zahteve, ki jih je potrebno doseči. Konkretno to pomeni, da če do začetka pubertete ne razvijemo taktičnih in tehničnih osnov, potem je vlak za vedno zamujen in korekcije niso možne ali pa izredno zamudne.
Drugi pomemben vzrok za neuspeh je (ne)vztrajanje. Predvsem med fanti, pa tudi med dekleti, smo imeli igralce s potencialom, rezultati v mladinskih kategorijah, ustrezen strokovni tim..., pa jim ni uspelo, ker so prehitro obupali. Obupali so pri sedemnjastih, osemnajstih, devetnajstih letih, ko se (predvsem) pri fantih, pravi tenis šele začne. Tako imamo veliko število fantov in deklet, imen pač ne bom navajal, ki so poskušali leto ali dve potem pa tiho zaključili svojo kratko profi teniško kariero. Ob nevztrajanju moram omeniti tudi omejeno razmišljanje, ki je omejeno samo na teniško tehniko. Kako izboljšati forhend, da bo postal orožje – granata ali bomba. Pri tem pa popolnoma zanemariti razvoj celotne igre, dojemanja poteka teniškega dvoboja, pristopa k igri in treningu, obnašanja in razmišljanja na tenisu in izven njega. To so področja delovanja, ki ločijo dobre od najboljših. Dojemanje tenisa skozi forhend in bekend je žal prisotno pri mnogih, pa vendar premalo za uspeh na najvišjem nivoju.
Tretji razlog je profesionalnost. Tako že sama beseda pomeni, da je to tvoj poklic, posel, način življenja in preživetja... Tukaj pa se največ igralcev in igralk ujame na dvo ali celo trotirnosti. Malo igrajo tenis, malo igrajo ligo v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Hrvaški ter malo študirajo. Na koncu niti enega od teh „poslov” ne opravijo tako kot je treba. Tukaj naj navedem dva pozitivna primera. Prvi primer govori o dekletu, ki je pri štirinajstih, pred televizijskimi kamerami napovedala, da je od tega dne dalje, teniška profesionalka. In na koncu uspela. Drugi primer govori o igralcu, ki je dosegel najvišjo uvrstitev Slovenca na ATP j.l., ob tem, da v času svoje „profi” kariere edini ni „štundal” bogatih privatnikov ter igral štirih lig v enem istem tednu.
Na koncu naj omenim še poštenost. In sicer tisto, ki pove, koliko so igralci pošteni sami do sebe. Pri vsem tistem kar počnejo na teniškem igrišču in izven njega. Ali naredijo vse tisto, kar je predvideno za tisti trening, dan, teden..., ali to naredijo najbolje kar lahko, ali v tekmi iztisnejo iz sebe vse kar imajo, razmišljajo o svojem tenisu in iščejo boljše rešitve, ali po porazu iščejo vzroke pri drugih ali sebi ter ali popolnoma verjamejo v to kar delajo. Če so odgovori pravi, potem je tudi pot prava.