31. 12. 2007
V tej kolumni bom poskušal stvari zapisati kar najbolj jasno, neposredno, kritično, odkrito..., pa vendar na način, da bodo sporočila sprejeta kot pozitivna. Zakaj? Zato, ker trenerska duša, pa ne samo slovenska, zelo nečimrna, težko sprejema kritiko, pogosto vasezagledana, z visoko samopodobo in še bi lahko našteval. Zato želim, da se tisti trenerji, ki bodo to prebrali, odpravijo na pot samospraševanja. Kako, koliko, kaj, s kom, zakaj delam to od česar živim, kar me zadovoljuje, polni, osrečuje...
Prvo vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak teniški trener, ki nekaj da nase in svoj imidž, je: ali delo opravljam kot profesionalec? Podvprašanja bi bila:
In še več takšnih vprašanj naj si zastavi teniški trener.
Če ste na vse vprašanja odgovorili z da, potem ste pravi profesionalec, ki opravlja svoje delo ne le kot delo, ampak kot poslanstvo. Če na vsa vprašanja niste odgovorili pozitivno, pa pomeni, da morate na tem še nekaj postoriti. Med drugim gre tudi za vaš »osebnostni« razvoj ali bolje zapisano – rast.
Tako kot je za igralce važen 6.skok (povzeto po Zmajiću), velja tudi za trenerje. Če nimaš »profi« pristopa, nikoli ne boš uspel kot trener. Verjamem, da so to kvalitete vsakega trenerja, ne glede na šport.
Drugo vprašanje je povezano z motivi, ki vas vodijo pri opravljanju trenerskega poklica, ki ga v mnogih državah (npr. Veliki Britaniji) cenijo bolj kot pri nas. Ampak to je že druga zgodba. V zvezi s tem se vprašajte:
Če ste na vprašanja odgovorili za da, potem vas vodijo pravi motivi. Če ne potem, vas delo z igralci ne zanima, pač pa to počnete zato, da bi »pobrali« denar. To slednje je v našem tenisu težko, pa vendar se tudi pri nas najdejo trenerji, ki imajo »ceno«, ki jo ne zaslužijo. In prav ti, mečejo slabo luč na druge, saj pod pretvezo visokih obljub, zameglijo pogled staršem ter izpeljejo projekt, ki se vedno konča klavrno.
Vprašanje o motivih pa se nanaša tudi na cilje, ki jih imajo trenerji. Ali jih zadovolji 100. mesto na j.l. TZS, TE, ITF ali ATP. Tukaj so mnogi trenerji nerealni (imajo previsoke cilje) ali pa se prehitro zadovoljijo z rezultati igralca.
Tretje vprašanje je povezano z energijo, ki jo »žarči« trener. Analizirajte sami sebe:
Če imata »pozitivno« energijo, potem ste trener, kjer bodo igralci radi trenirali, ostajali v tenisu, napredovali, reševali probleme, zmagovali... Kako pomembna je »prava« energija, se kažejo v klubih, kjer so imeli veliko igralcev in igralk v vseh starostnih kategorijah, po odhodu določenega trenerja, pa število neprestano pada, skupaj s številom pa tudi igralci. Razlog zato je jasen: nizka ali negativna energija trenerjev, ki jo prenašajo na igralce.
Četrto vprašanje se nanaša na cilje, pot, idejo, filozofijo, pogled, pristop k treniranju. To je verjetno najpomembnejši del, saj to vpliva na vse kar trener počne. Tukaj ne bom zapisal podvprašanj, ker bi jih bilo preveč, pač pa bom na kratko predstavil svoj pogled, kaj trener rabi.
Najprej potrebuje jasen cilj in pot po kateri želi igralca peljati naprej in navzgor. Tu predvsem potrebuje točno oceno igralčevih potencialov kot so: igralni stil, tehnika, kondicijski potenciali, osebnostne lasnoti, antrometrične značilnosti, tekmovalnost, družina in socialno okolje... Nato potrebuje idejo, znanje in filozofijo treniranja s katero po igralca vodil po tej poti. Tukaj je vsem jasno, da je znanja vedno premalo, da vsega trener ne more sam, da potrebuje pomoč kondicijskega trenerja, športnega psihologa, zdravnika, fizioterapevta, staršev, učiteljev... In na koncu je važno, da čim bolj predvidi možne probleme na tej poti. Kdaj se lahko zgodi, da zaradi pospešene rasti pride do padca rezultatov, kje lahko pride do poškodb, kdaj lahko pride do nesoglasij s starši, vmešavanja klubskih funkcionarjev, sponzorjev, agentov, kdaj je potrebno zaključiti redno šolanje...
In ko ima trener vse to, potem lahko prične z delom. Če tega nima, pomeni, da dela tja v tri dni, nenačrtno, da se pusti vplivati s strani drugih, da se bo kaj kmalu začel vrteti v krogu.
Zadnje, peto vprašanje, pa je vezano na finance. Tudi tukaj vam ne bom postavljal vprašanj, pač pa dal nasvet, ki sem ga slišal pri zagrebškem trenerju, ko sem leta 1988 kot mlad trener vodil igralce na pokalu Katoro v Umagu. Takrat je rekel: "V trenerskem poslu ni nič zastonj, vse moraš zaračunati, ker slej kot prej se bo sodelovanje z igralcem, igralko, klubom ali zvezo končalo. Če ti bodo dobro plačali, potem boš lažje popravil slab občutek".
Zato vam svetujem naslednje: če se cenite kot teniški trener, potem si postavite visoko ceno, ker visoka cena pomeni, da ste dobri in to bodo ljudje tudi prepoznali. Mimogrede pa še tole, tudi če si boste postavili visoko ceno, bo ta smešno nizka v primerjavi z evropskimi. Ker poznam številne kolege, ki delajo za evropske zveze vam lahko iz prve roke zagotovim, da je trenerska kvaliteta enaka ali včasih celo nižja kot pri nas.
Toliko o mojem pogledu kaj manjka slovenskim trenerjem. Na koncu bi tistim, ki se želijo razvijati kot trenerji, da si preberejo knjigo Viktorja Krevsla: Poklic športnega trenerja.
Pa da ne bo pomote, da sem vam želel soliti pamet. Kje pa! Tudi sam se iz dneva v dan učim, prodobivam izkušnje, rastem... ali če zapišem po filmsko: "Svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem".